71. člen ZZdrS

Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, še ne pomeni, da bi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike veljale tudi za zdravilce. V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev oziroma izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.

Tudi zoper odločitev o podaljšanju specializacije je možno vložiti pritožbo na drugostopenjski organ, tj. na ministrstvo, pristojno za zdravje. Ker izpodbijani sklep še ni dokončen, je tožba v tem upravnem sporu preuranjena.

Že iz zahtevka, v okviru katerega tožnik izpodbija odločitev organa tožene stranke, je razvidno, da so tožnikove pravice iz razmerja s toženo stranko ogrožene (da obstaja spor), kar utemeljuje sodno intervencijo. Pritožbeno stališče, da pravni interes za oblikovalno tožbo ni podan, ker bi lahko tožnik vložil le dajatveno tožbo, bi bilo mogoče uveljaviti le v razmerju ugotovitvene do dajatvene tožbe. Pravilno je izhodišče (sodišče prve stopnje ga povzema iz kazenskopravne teorije in prakse), da ni odločilno, kateri predpis je abstraktno gledano milejši, temveč kateri predpis je milejši glede na konkreten dejanski stan.

Tožnik ne izpolnjuje pogojev za samostojno opravljanje dela v Republiki Sloveniji že zato, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da v tujini opravljeno izobraževanje ni enakovredno slovenskemu strokovnemu naslovu doktor dentalne medicine. Takšen naziv oziroma poklicno kvalifikacijo v Republiki Sloveniji bo tožnik lahko pridobil zgolj v primeru, če bo opravil še štiri manjkajoče izpite.

Preverjanje ravnanja zdravnikov in ukrepanje v zvezi s kršenjem kodeksa, kot je to v obravnavanem primeru, zdravniška zbornica opravlja na podlagi 1. točke prvega odstavka 71. člena ZZdrS, in ne predstavlja dejavnosti, ki jo opravlja v okviru javnega pooblastila.

Tožnik (zdravnik) je storil očitano kršitev delovnih obveznosti s tem, ko je odredil nastavitev kalijevega klorida pri pacientu v nasprotju s pravili medicinske stroke in nato odredil medicinski sestri, naj dejstva, da je pacientu odredil nastavitev kalijevega klorida, ne vpiše v zdravstveno dokumentacijo. Pri pacientu ni obstajala nobena indikacija za zdravljenje s kalijevim kloridom, saj je bil v času odreditve nastavitve kalijevega klorida pacient že v stanju hiperkaliemije. Tožnik navaja, da je odredil nastavitev kalijevega klorida izključno zato, ker je s tem želel opozoriti na neurejene odnose v službi in slabe pogoje dela ter sprožiti razpravo o varnosti in zdravljenju pacientov. Vendar motivi tožnika za ravnanje, ki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ne vplivajo na drugačno materialnopravno presojo. Ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Čeprav je za tožnika določeno, da se kot specializant zaposli za čas specializacije v javnem zavodu, ki ga določi zbornica, in čeprav je zbornica tožniku kot delodajalca določila toženo stranko, tožbeni zahtevek za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi zoper toženo stranko (še) ni utemeljen, ker program glavnega mentorja o nadaljevanju usposabljanja tožnika še ni bil izdelan.

Izpodbijani sklep pomeni zgolj procesno odločitev in ne vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.