38. člen ZZdrS

V obravnavani zadevi gre za procesni sklep po četrtem odstavku 135. člena ZUP, vendar pa sodišče razlogov za odločitev po diskrecijski pravici za ustavitev postopka na navedeni pravni podlagi ne more preizkusiti. Zbornica je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podrobno opisala kronologijo poteka postopka podaljšanja licence tožniku za delo na področju splošne kirurgije in na koncu zapisala, da šteje, ker je tožnik 13. 5. 2021 svoj zahtevek za pristop na preizkus strokovne usposobljenosti pisno preklical, da tožnik nima interesa za nadaljevanje postopka podaljšanje licence na področju splošne kirurgije. Ker je bil začet postopek začet po uradni dolžnosti (in ne po vlogi stranke), kar ni sporno, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru ni na strani Zbornice, da ugotavlja, ali je podan interes za nadaljevanje postopka na strani tožnika oziroma sodišče sodi, da je v takem primeru na strani Zbornice, da pojasni, zakaj za nadaljevanje postopka ne obstaja več javni interes. Tega pa Zbornica ni pojasnila, prav tako ne toženka.

Kolikor želi tožnik pridobiti licenco, mora izpolniti vse pogoje, ki jih določa sedaj veljavni Pravilnik o zdravniških licencah. Vlogi pa, kljub pozivom na dopolnitev, ni predložil dokazila o strokovnem izpitu, opravljenem v RS, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno zavrgla.

Ker tožnica ni pristopila k preizkusu usposobljenosti, ki ji je bilo naloženo s pravnomočno odločbo zbornice z dne 5. 6. 2013, je posledično zbornica utemeljeno izdala izpodbijano odločbo, za kar ima pooblastilo v ZZdrS in na njegovi podlagi sprejetim Pravilnikom o zdravniških licencah. V obravnavni zadevi gre za neizpolnjevanje pogoja za pridobitev licence, saj gre za neizpolnitev naloženega preizkusa usposobljenosti po pravnomočni odločbi.

Strokovna usposobljenost zdravnika, ki je pogoj za samostojno opravljanje zdravniške službe, ne more biti podlaga za poljubno določanje dodatnih pogojev za podaljšanje zdravniške licence. Pravilnik namreč kot podzakonski predpis ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage. Poleg strokovnega izpopolnjevanja je tudi opravljanje zdravniške prakse mogoče opredeliti kot dokaz strokovne usposobljenosti. Kakšen pa je najmanjši obseg opravljanja zdravniške prakse v preteklem obdobju, ali mora biti ta obseg zagotovljen v celotnem obdobju ipd., pa ni jasno. Določba drugega stavka, prvega odstavka 22. člena Pravilnika je nezakonita in neustavna, zato je ni mogoče uporabiti pri odločanju o podaljšanju zdravniške licence.

Sodišče pritrjuje tožnici, da nobena določba ZZdrS poleg obvezne izpolnitve pogoja strokovnih dosežkov ne določa še pogoja dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v postopkih podaljševanja licence, vendar pa ZZdrS tudi ne ureja posebej takega primera, kot je obravnavani, to je primer podaljšanja licence zdravniku, ki prakse na področju, za katerega je predlagal podaljšanje licence, ne opravlja v polni delovni obveznosti.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki. V obravnavani zadevi je predmet izpodbijana odločba, s katero je bilo revidentki naloženo opravljanje preizkusa usposobljenosti kot pogoja za podelitev licence na področju splošne medicine (specialist). Posledice izpodbijanega akta, ki jih revidentka zatrjuje, po presoji Vrhovnega sodišča niso zelo hude posledice v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ji izpodbijani akt le začasno, dokler ne opravi preizkusa strokovne usposobljenosti, onemogoča samostojno opravljanje specialistične zdravstvene dejavnosti, ob tem pa revidentka sama navaja, da je zaposlena v zdravstvu, na delu, za katero se specializacija ne zahteva, torej se ji zaradi izpodbijanega akta njen (socialno-ekonomski) položaj ne poslabšuje.

Izpodbijani sklep pomeni zgolj procesno odločitev in ne vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.