77. člen ZUP

Tožnik je bil navzoč pri uradnem dejanju, ko je bil sestavljen zapisnik. Ta je bil sestavljen v skladu z določbami 77. in 78. člena ZUP in nanj ob zaključku ni bilo pripomb. Zato je pravilna odločitev upravnega organa, da se zahtevana poprava zapisnika ne dovoli.

Za ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti običajno sicer najmočnejši dokaz o uradno opravljenem dejanju, ni pa nujno vedno le edini, še zlasti ob dejstvu, da je obdolženec poklicni voznik, za katerega preizkusi psihofizičnih sposobnosti ne morejo biti neznanka.

Iz 1. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, kar pomeni, da lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi odločbo, če so podani v zakonu določeni razlogi, takoj po njeni izdaji in vročitvi in ne šele potem, ko odločba postane dokončna.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih davščin.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ugovarja tudi poteku zaslišanja z dne 11. 11. 2004. Iz spisa izhaja, da je očitno prišlo do napake pri zapisu datuma zaslišanja, kar je uradna oseba kasneje popravila, vendar o tem ni obvestila svetovalke za begunce. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bila svetovalka za begunce na koncu pozvana, če ima na koncu še kaj dodati in je odgovorila, da je želela med postopkom postavljati podvprašanja, česar uradna oseba ni dovolila. Uradna oseba je sestavila tudi uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je svetovalka za begunce zahtevala, da se napišejo določena podvprašanja, za katera je uradna oseba menila, da jih ni potrebno pisati, ker nikakor ne vplivajo na vsebino samega zapisnika. Iz upravnega spisa je tako mogoče ugotoviti, da pripombe pooblaščenke za begunce niso vpisane v zapisniku, zato se ne more oceniti ali gre za motenje dela oziroma motenje poteka zaslišanja ali ne. Določila ZUP (v zvezi z 23. členom ZAzil) nimajo posebnih določil glede sestave zapisnika pri izjavi stranke (188. člen ZUP). Pri sestavi zapisnika pa je zato potrebno slediti določilom 74. do 81. člena ZUP. Zapisnik mora obsegati natančn

Uradni zaznamek ni namenjen za opravo pomembnih dejanj v postopku - na primer za opravo inšpekcijskega pregleda, ki je bil v konkretnem primeru podlaga za izrek prepovedi opravljanja dejavnosti (primerjaj 74. člen ZUP/86).

Država je tožniku z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja, zato je zakon za tak primer tudi določil subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države, kakor tudi subsidiarno odgovornost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če nasprotna stranka te obveznosti ne izpolni. V obravnavanem primeru pa se je tožnik v sodni poravnavi zavezal, da bo sam nosil svoje stroške postopka, torej se je odpovedal zahtevku za povrnitev stroškov postopka. S tem je preprečil nastop subrogacije v korist države. To pa po presoji sodišča hkrati pomeni, da je postal glavni zavezanec napram državi za obveznost vračila stroškov izplačanih za brezplačno pravno pomoč (in ne subsidiarni za primer če nasprotna stranka ne izpolni obveznosti) in sicer do celotne višine izplačanih stroškov (ne samo za razliko).

Za promet blaga brez plačila prometnega davka - pogojna davčna oprostitev - morajo biti izpolnjeni z ZPD predpisani pogoji in sicer ob vsakem promeru, ker takrat nastane davčna obveznost; med temi pogoji sta pri prodaji brez plačila prometnega davka med drugim tudi predhodna najava take prodaje davčnemu organu za vodenje predpisane evidence. Ker tožnik prodaje brez prometnega davka ni predhodno najavil davčnemu organu, je že to razlog, da se mu prometni davek naknadno obračuna. Poleg tega pa z evidenco, kakršno je vodil, ne bi mogel dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji za tako pogojno davčno oprostitev.

Ob reševanju pritožbe lahko organ druge stopnje z namenom, da bi se stvar pravilno rešila, v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. V obravnavani zadevi je tožena stranka spremenila odločbo v škodo pritožnika in kot razlog navedla očitno kršitev materialnega zakona. Gre torej za razlog po 2. odstavku 274. člena ZUP. Zakaj meni, da je bil očitno kršen materialni zakon pa ne izkaže oz. ne pojasni, katera določba ZDDPO ali drugega materialnega zakona je očitno prekršena in zato sodišče izpodbijane odločbe v tem delu sploh ne more preizkusiti. Sodišče sicer sledi razlagi tožene stranke in se z njo tudi strinja kot pravilno, da stroški najetja posojila tožnika za financiranje deležev fizičnih oseb, do pridobitve teh deležev na tožnika, ne morejo predstavljati davčno priznanih odhodkov v smislu 12. člena ZDDPO. Tudi ne vzdržijo razlogi tožeče stranke glede bistvenih postopkovnih kršitev, kot tudi ne razlogi glede pravnega stališča tožeče stranke o naravi dodatnega zapisnika, kot o ugotovitvah, ki jih le ta lahko vsebuje. Dopolnitev že sklenjenega zapisnika po 77. č

Tožeča stranke je pri toženi stranki podala ugovor na predlog preimenovanja Socialdemokratske stranke Slovenije - SDS v Slovensko demokratsko stranko, Slovenske demokrate, vendar še predno je navedena stranka s pisno vlogo zahtevala vpis spremembe v register političnih strank. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je po prejemu vloge tožečo stranko pozvala, da se izjavi, ali vstopa v postopek zaradi varstva svojih koristi. Ker tožeča stranka tožene stranke o tem do postavljenega roka ni obvestila, je tožena stranka upravičeno predpostavljala, da za izdajo odločbe ni zakonskih ovir.

Osebi, ki brez dovoljenja iz 6. odstavka 4. člena ZGD opravlja gospodarsko dejavnost, tržni inšpektor prepove opravljanje take dejavnosti. Pri tem ni pomembno, kolikokrat je ta oseba to dejavnost opravljala, zadošča že, če jo inšpektor zaloti pri enem dejanju. Zapisnik inšpektorja, ki je pravilno sestavljen, je javna listina, zato se šteje za dokazano, kar je v njem navedeno.

Zapisnik, iz katerega ni razvidno, kaj so izjavili prisotni in kaj je ugotovil inšpektor ter se zaslišani pod svoje izjave niso podpisali, ni verodostojen in ne more biti dokaz o ugotovitvah in izjavah, ki so v njem navedene. Ker drugi dokazi niso bili predloženi, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po drugem odstavku 22. člena ZPD sta tako obračun kot plačilo davka vezana na plačilo storitve. Ker v konkretnem primeru najemnina ni bila plačana, ni bilo podlage za obračun in ne za plačilo prometnega davka in ima torej tožeča stranka prav, ko ugovarja naloženemu plačilu zamudnih obresti. Ker na ugovore v pripombah na zaprosilo in v pritožbi ni bilo v celoti odgovorjeno, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki narekuje odpravo določbe. Za davčno priznavanje odhodkov ni dovolj, da se je tožeča stranka pogodbeno zavezala za plačilo stroškov garancije, ampak mora biti plačilo poroštva tujemu dobavitelju tudi dejansko izkazano.

V razmerju do 74. in 77. člena ZUP specialna določba 15.a člena ZDavP, glede na obseg zapisnika, sestavljenega v davčnem postopku, tudi dejansko in ne le formalno omogoča uveljavljanje pravice seznaniti in izjaviti se o vseh ugotovitvah davčnega organa.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahtevo za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Po ZUP (1986) za vložitev pritožbe ne zadostuje ustna izjava, brez sestave zapisnika o njenem sprejemu. Za pritožbo velja, da mora biti v pisni obliki izročena naravnost ali po pošti organu prve ali druge stopnje (233. člen), ali dana kot ustna vloga na zapisnik (66. člen), ki se sestavi v pisni obliki in po načelih, ki sicer veljajo za sestavo zapisnika (74. do 79. člen).

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.