60. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

Pri postopku sušenja kremenovega peska gre za dejavnost, ki sodi pod rudarstvo in ne pod predelovalno dejavnost, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za vračilo trošarine iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro. V postopku pridobivanja kremenovega peska se kremenova surovina ni niti mehansko niti kemijsko preoblikovala, kar je pogoj za uvrstitev v predelovalno dejavnost. Kar se tiče odločitve o stroških postopka, sodišče ugotavlja, da le-ti s strani tožeče stranke dejansko niso bili priglašeni. Res pa je tudi, da iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bila tožeča stranka na končni rok za priglasitev stroškov posebej opozorjena, kot se to zahteva od uradne osebe po prvem odstavku 116. člena ZUP.

Neaktivnost upravnega organa v obdobju od 20.10.1993 do 7.12.1993 (zaključka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo), ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, ni tako dolgotrajna, da bi toženi stranki (državi) lahko naprtili krivdo za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja); zlasti ob dejstvu, da je bil zaradi nepopolnosti zahteve za denacionalizacijo onemogočen njen predhodni preizkus in sta bila neupravičenost vlagateljice za vložitev zahteve za denacionalizacijo in stvarna pristojnost upravnega organa ugotovljiva šele v postopku obravnavanja zahteve. Za obravnavanje zahteve ZDen predpisuje šestmesečni oz. enoletni rok.

V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da odvetnici za vložitev zahteve za denacionalizacijo nista imeli pooblastila upravičenega predlagatelja zahteve za denacionalizacijo iz 2. odstavka 61. člena ZDen, ki je umrl 18. 5. 1993, zahteva pa je bila vložena 1. 6. 1993, to je 13 dni po njegovi smrti, zaradi česar tudi po presoji sodišča navedenih odvetnic ni mogoče šteti za pooblaščenki, tako pa tudi tožnica njenega dejanja, to je vložitve zahteve, po preteku roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen ni mogla pravno veljavno konvalidirati v smislu določb 3. odstavka 59. oziroma 2. odstavka 60. člena ZUP/86.

Z določilom 3. odstavka 14. člena ZFDO zakonodajalec ni izključil nujnosti izvedbe javnega razpisa tudi za ponujeno delo v času, ko funkcionar uveljavlja pravice po prenehanju funkcije. Smiselna razlaga in uporaba določil ZUP o obnovi kot izrednem pravnem sredstvu v konkretnem primeru zahteva upoštevanje koncepta pridobljenih pravic in načela sorazmernosti. Z vidika možnosti za pravna sredstva zoper nezakonite izbire oziroma imenovanja je namreč treba na obe fazi postopka gledati kot na celoto, kajti sicer ravno v primeru, ko izbirni postopek ni zakonit in ni bil izveden javni razpis, zoper napake v tej fazi postopka ne bi bilo učinkovitega pravnega sredstva.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

Zadružne organizacije oziroma zadruge iz 1. oz. 2. alinee 1. odstavka 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ o tem sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.

Zadružne organizacije oziroma zadruge iz 1. oz. 2. alinee 1. odst. 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ o tem sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.

Zadružne organizacije oz. zadruge iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 57. člena ZZad so aktivno legitimirane stranke, ki so upravičene za vlaganje zahtev po navedeni zakonski določbi. Po 2. odstavku 125. člena ZUP pa v primeru, kadar ni pogojev za uvedbo upravnega postopka, izda pristojni organ sklep. Tožeča stranka ni upravičenec po določbi 57. člena ZZad.