31. člen ZUP

Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP. Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.

Za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela, se poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, lahko določijo tudi drugi pogoji, če tako določa zakon. Toženka je utemeljeno in zakonito v aktu o sistemizaciji delovnih mest pri delovnem mestu višji svetovalec v pravosodju v službi A., ki ga je zasedala tudi tožnica, določila pogoj opravljenega izpita iz upravnega postopka.

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Tožnik je ugovarjal, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožniku kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnika, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožniku mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopal od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega ra

Tožnica je ugovarjala, da je postopek začel vodja sektorja za ekonomiko javnega zdravstva Ministrstva za zdravje, ki za vodenje postopka ni pristojen. Ker se toženka v izpodbijanem aktu o tem ugovoru sploh ni izrekla, sodišče tega, ali je postopek vodila pooblaščena oseba, ni moglo preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Glede na to, da toženka na ta ugovor ni odgovorila, pa je bila tožnici kršena tudi pravica do izjave. Ker toženka ne ugovarja trditvam tožnice, da ni razrešila vseh članov sveta JAZMP, ampak le tri, je to dejstvo nesporno. Iz tega lahko izhaja zgolj zaključek, da očitkov zoper štiri člane ni bilo ter zato ni predmet dokazovanja. Sodišče se sicer strinja s toženko, da so za odločitve lahko odgovorni le posamezniki in ne organ kot tak, vendar pa bi morala toženka, ob tem, ko štirim članom kolegijskega organa ni očitala nobenih kršitev, navesti konkretne razloge o tem, zakaj je ravno tožnici mogoče očitati neaktivnost, tj. s katerim konkretnim delovanjem je odstopala od ravnanja članov, katerim se taka neaktivnost (ob istih sklepih sveta) ne očita. Svet JAZMP je namreč kolegijski organ, ki odloča z večino glasov vseh članov. Že iz tega

Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z 2. odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca. Odločanje o višji oprostitvi je diskrecijsko. Odločbo mora izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Po pravni teoriji, sodni in ustavno sodni praksi odločanje po prostem preudarku ne sme biti samovoljno, temveč v mejah vsebinskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločitev po prostem preudarku sploh lahko zakonita. Organ je vezan na meje pooblastila in namen, za katerega je pooblastilo dano. Pri uporabi prostega preudarka je po 3. odstavku 31. člena Uredbe potrebno upoštevati premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine

V skladu s 1. odstavkom 34.e člena ZGO-1 lahko državljani tretjih držav opravljajo regulirani poklic po tem zakonu pod pogojem materialne vzajemnosti, če so njihove pridobljene kvalifikacije enakovredne tistim, ki se zahtevajo za državljane Republike Slovenije. To pomeni, da mora organ najprej ugotoviti enakovrednost pridobljenih kvalifikacij tujega državljana s tistimi, ki jih zakon zahteva za državljane Slovenije, nato pa še materialno vzajemnost. Če organ ugotovi, da strankine pridobljene kvalifikacije ne ustrezajo, mu izpolnjevanja pogoja materialne vzajemnosti ni treba ugotavljati, saj morata biti za pozitivno odločitev izpolnjena oba pogoja.

V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata. Kadar je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, sklicevanje carinskega zavezanca na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno.

Ob nesporni ugotovitvi, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo v premoženje pravnega prednika tožeče stranke, ki je z denacionalizacijskim upravičencem oziroma z njegovimi pravnimi nasledniki v postopku lastninskega preoblikovanja sklenila sporazum zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v postopku denacionalizacije.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz predpisov (33.a člena ZGO in iz določb Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje K.), da so navedene površine namenjene proizvodnim dejavnostim, torej je predlagan poseg glede namembnosti skladen s PUP, ki posebnih določb v zvezi s predmetno gradnjo nima, kot tudi s splošnimi določbami, ki veljajo za celotno območje, kar je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila že tožena stranka in pred njo upravni organ prve stopnje, medtem ko umestitvi objekta v prostor tožniki niti ne ugovarjajo.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.