25. člen ZUP

Če tožnik ne izkaže, da je izpolnil predpostavke iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 glede organa, kateremu je zadeva odstopljena v pristojno reševanje, se tožba zaradi molka organa na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže kot prezgodnja.

Po prvem odstavku 277. člena ZUP(1986) je za izvršitev varstvenega ukrepa odvzema blaga, določena v odločbi o carinskem prekršku, pristojen organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji; v obravnavanem primeru torej Carinarnica Ljubljana, ki je izdala odločbo o prekršku. Ker mora po prvem odstavku 25. člena ZUP(1986) vsak organ po uradni dolžnosti ves čas paziti na svojo krajevno in stvarno pristojnost, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila sklep o dovolitvi izvršbe Carinarnice Celje zaradi krajevne nepristojnosti.

Razrešitev direktorja javnega podjetja, torej podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, je že zato javnopravna stvar in je sodno varstvo po izrecni določbi 4. odstavka 27. člena ZGJS zagotovljeno v upravnem sporu. Smiselna uporaba določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) je v vseh javnopravnih zadevah utemeljena, saj je to eno temeljnih načel v postopku, katerega kršitev tudi ZUS opredeljuje kot bistveno kršitev določb postopka (3. točka 3. odst. 25. člena) in pomeni realizacijo ustavnega načela iz 22. člena URS.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Če je bila podlaga za prehod premoženja v državno last veljavna kupoprodajna pogodba, je za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo pristojno sodišče, če pa pogodba ni veljavna in je do prehoda premoženja prišlo kasneje na podlagi odločbe upravnega organa, je podana pristojnost upravnega organa.

Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi protislovno navaja, da je sporna parcela kot družbena lastnina po odloku občinske skupščine razglašena za naravno znamenitost, hkrati pa ugotavlja, da je bila parcela uporabljena za stanovanjsko gradnjo in da je v kompleksu stanovanjske soseske, bi morala preveriti, ali je pozidana parcela že opredeljena kot naravna znamenitost in ali je zato še podana njena pristojnost za odločanje o denacionalizaciji.

Zakon o denacionalizaciji ne ureja lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe pravni nasledniki upravičenca, zato ti tudi ne morejo zahtevati odškodnine v postopku denacionalizacije. Upravni organ v takih primerih ni pristojen, da bi odločil z upravno odločbo, zahtevo bi moral zavreči na podlagi 66. člena v zvezi s 25. členom ZUP.

Ker zakon o denacionalizaciji ne ureja vzpostavitve lastninske pravice na stavbnih zemljiščih tistim, ki niso denacionalizacijski upravičenci, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavržen, ker ne gre za upravno stvar.

Zahtevek za denacionalizacijo stavbnega zemljišča po 32. členu ZDen mora upravni organ s sklepom zavreči, če stavbno zemljišče ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v 3. členu ZDen.

Kršitev pravil o pristojnosti je bistvena kršitev pravil postopka, ki v vsakem primeru vpliva na pravilno odločitev o stvari.

O vzpostavitvi lastninske pravice neposredno v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika, ki niso denacionalizacijski upravičenci, ni mogoče odločiti v upravnem postopku po zakonu o denacionalizaciji.