175. člen ZUP

oravnalni narok je treba torej po noveli ZZP-E obravnavati kot pripravljalni narok. OT pa jasno določa, da so odvetniki upravičeni do nadomestila za pripravljalni narok (le), če mu ni sledil prvi narok. Pri tem pa (polno) nadomestilo za pripravljalni (prej poravnalni) narok, ki mu ni sledil prvi narok, po tar. št. 20 OT znaša 50% tarifne številke 18. Po presoji sodišča obstajajo tudi utemeljeni razlogi za tako razlikovanje, saj predmet pripravljalnega naroka ni identičen predmetu glavne obravnave. V upravnem spisu tudi ni bilo listin (kopij zapisnikov o glavni obravnavi), iz katerih bi sodišče na opravljeni glavni obravnavi lahko ugotovilo, za kakšne naroke je šlo, tj. kaj se je na njih obravnavalo. Sodišče s tem v zvezi opozarja na 173. člen ZUP, ki določa, da listine, ki so dokaz, predložijo stranke ali pa jih preskrbi organ, ki bodi postopek. Organ je v skladu z načelom ekonomičnosti dolžan priskrbeti listine, ki so pri drugem državnem organu, pri organu lokalne skupnosti ali pri nosilcu javnega pooblastila (175. člen ZUP). Povedano drugače, o obveznosti stranke, da predloži listino, ki se nahaja pri omenjenih organih ni mogoče govoriti.

Zakonodajalec je pogoje za pridobitev pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, to je tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Upravni organ ima na podlagi 175. člena ZUP v povezavi z 231. členom ZUJF (ugotovitev izpolnjevanja pogojev do plačila zdravstvenih storitev) vsa zakonska pooblastila, da po uradni dolžnosti priskrbi dokazila, v kolikor jih ne priskrbi sama stranka.

Upravnega organa v zvezi s tožnikovo zahtevo za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi Slovenije, ne vežeta določili 179. oziroma 180. člena ZUP v tem smislu, da takšno potrdilo tožena stranka tudi izda. To pa ne pomeni, da tožnik ne bi mogel sodelovanja pri opravljanju dolžnosti obrambe Slovenije dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi pred pristojno upravno enoto, vključno s predlogom za izvajanje dokazov, ki izvirajo iz morebitnih evidenc tožene stranke, ali pa z zaslišanjem prič.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Dokler je "izjava" pooblaščene uradne osebe označena za uradno tajnost, odločbe ni mogoče opreti na tak dokaz.

Kršena so pravila postopka, če tožnik v ugotovitvenem postopku ni bil zaslišan in seznanjen z dokazi, ki ga bremenijo. Stranka ima pravico biti seznanjena z izpovedbo priče, ki je bila lahko zaslišana le, če jo je pristojni organ odvezal čuvanja uradne ali druge tajnosti.

Uradna oseba, ki vodi postopek ne ravna skladno z določbo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku, če stranki sicer da možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katera se mora opirati odločba, ne da pa ji možnosti, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se seznani z uspehom dokazovanja, na podlagi katerega so bila ta dejstva in okoliščine ugotovljene.

V odločbi mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje z dokazno oceno konkretno izvedenih dokazov.

Bistveno so kršena pravila postopka, če v odločbi, izdani z uporabo diskrecijske pravice, ni podana presoja vseh izvedenih dokazov. Predmet proste presoje dokazov so tudi izpovedbe prič, ki so bile odvezane dolžnosti varovanja uradne ali druge tajnosti.

Po 3. odstavku 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena ZD organ lahko zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo, če bi sprejem pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Če v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni dokazi in če ni bila upoštevana določba 175. člena ZDNP, je bila kršena določba 2. odstavka 209. člena ZDNP. Sodišče je odločbo odpravilo.