158. člen ZUP

Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga. Upošteva se lahko tudi namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma. Poleg tega je po praksi Sodišča EU mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, čeprav omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, sicer legitimnim ciljem. Ni pravno odločilno, da bi morali biti za ugotovitev očitane kršitve v okoliščinah konkretnega primera tožniki preko svojih zastopnikov ali drugih predstavnikov fizično udeleženi na (vseh) sestankih. Kot poudarja Sodišče EU, zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice podjetij, da se razumno prilagodijo ravnanju konkurentov, vendar pa so v nasprotju z njo vsakršni neposredni ali posredni stiki med podjetji, ki bi bodisi vplivali na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi mu razkrili ravnanje na trgu, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov vzpostavitev neobičajnih konkurenčnih razmer. Če negotovosti med podjetji ni zaradi medsebojne izmenjave informacij oziroma dogovarjan in obstoja (vsaj implicitnega) soglasja volj glede razdelitve trga na javnem razpisu, in kar pomeni direktno kršitev temeljnega načela samostojnosti, potem tožniki ne morejo izpodbiti odločitve toženke z razlagami, češ da bi vsako podjetje v vsakem primeru oddalo prijavo za tisto koncesijsko območje, kot je to dejansko storilo. Ravnanje podjetij sega v domet 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU, če nacionalno pravo le spodbuja oziroma olajšuje samostojno protikonkurenčno ravnanje in samo v primeru, ko nacionalni predpisi zahtevajo protikonkurenčno ravnanje, ali če predvidijo pravni okvir, ki podjetjem v celoti prepreči konkurenčno ravnanje, se 6. člen ZPOmK-1 in 101. člen PDEU ne uporabita. Tudi v Obvestilu Komisije – Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 in 82 Pogodbe, je navedeno, da so horizontalni karteli, ki pokrivajo celotno državo članico EU, običajno sposobni že po svoji naravi (by their very nature) vplivati na trgovino med državami članicami, kar med drugim izhaja iz dejstva, da morajo podjetja, ki sodelujejo v kartelu v eni državi članici, običajno ravnati tako, da izključijo konkurente iz drugih držav članic. Če ne, in je s produktom, ki je predmet sporazuma, mogoče trgovati, kartel tvega konkurenco tujih podjetij. Tovrstni sporazumi imajo tudi že po svoji naravi občuten vpliv (appreciable effect) na trgovino med državami članicami EU glede na obseg trga, na katerega se nanašajo. Prav tako navedene Smernice za sporazume o horizontalnem sodelovanju določajo, da ti lahko zlasti vplivajo na trgovino med državami članicami EU, če imajo učinke zaprtja trga (foreclosure effects) in je podjetjem iz drugih držav članic EU težje prodreti na nacionalni trg. Pojem trgovine ali trgovanja (trade) je širši koncept od zgolj tradicionalne izmenjave blaga in storitev. Za ugotovitev kršitve 101. člena PDEU zadostuje, da obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da bi sporazum lahko vplival na blagovno menjavo med državami članicami EU. Prvi in drugi odstavek 142. člena ZUP, v zvezi s petim odstavkom istega člena, ne more predstavljati ustrezne zakonske podlage za odločanje o zahtevi za vstop v postopek pred toženko, ker ta položaj posebej ureja ZPOmK-1 v tretjem odstavku 16. člena. Po drugi strani pa je toženka celo dolžna ravnati v skladu s 44. členom ZUP, če to narekujejo okoliščine primera. Toženka v ponovnem postopku, ki se je zaključil z izdajo v predmetnem upravnem sporu izpodbijane odločbe, ni izdala ponovnih sklepov o preiskavi in ni ponovno opravljala preiskave, saj to za izvršitev sodb sodišča ni bilo potrebno, to pomeni da ni de novo ponavljala celotnega ugotovitvenega postopka (od začetka). Zato je brez pomena tožbeno poudarjanje vsebine legalitetnega načela iz 6. člen ZUP in izpostavljanje okoliščine, da je v času ponovnega postopka veljala novela ZPOmK-1E.

Tožnika sta ob vpogledu v upravni spis zadeve zahtevala tudi preslikavo (kopiranje) dela dokumentacije. To pravico tožnikoma (kot stranskima udeležencema v upravnem postopku) daje prvi odstavek 82. člena ZUP, upravni organ pa jima jo je z vztrajanjem, da je glede dela dokumentov možen zgolj vpogled v spis, ne pa tudi njihova preslikava, kršil. Ob prejemu kopij zahtevane dokumentacije (ne glede na predhodni pregled upravnega spisa) sta se tožnika upravičeno zanašala, da so te istovetne izvirniku spisovne dokumentacije v zadevi, na tej predpostavki pa sta se tudi pripravila na ustno obravnavo. V položaju, ko se je na slednji izkazalo, da prejete kopije niso istovetne izvirniku dokumentacije, je upravni organ s tem, ko je ustno obravnavo (ob nasprotovanju tožnikov) kljub temu izvedel, nedopustno posegel v pravico tožnikov, da kot stranska udeleženca uveljavita in zavarujeta svoje pravice v postopku, ter kršil njuno pravico do izjave. Tožnika sta imela za predložitev dokazov v zvezi z njunim nasprotovanjem gradnji dejansko na razpolago največ 8 dni. Tako omogočen rok je bistveno krajši, kot ga je za primernega v zadevi štel in določil že prvostopenjski organ (sam ta je d