7. člen ZJF

Prijavitelj ni bil upravičen do dodeljenih sredstev, če je že sam zagotovil kritje celotnih stroškov tekmovanja. S tega vidika je prišla v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je bil, da se prepreči, da za določene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot sponzorska sredstva (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

Prijaviteljeva sredstva, torej tista, ki jih priskrbi prijavitelj, so namenjena kritju vseh stroškov tekmovanja oziroma stroškov celotnega tekmovanja. Upravičeni stroški, ki jih uveljavlja, pa so le del vseh stroškov in zanje se ne smejo (hkrati) porabiti kotizacije. Z drugimi besedami, po pravilih obravnavanega Razpisa, lahko prijavitelj s kotizacijami poravna preostale upravičene stroške tekmovanj, le tistih upravičenih, za katera kandidira na Razpisu, ne sme. Za plačilo slednjih pride v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je, da se prepreči, da za določene upravičene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot kotizacije. To je smiselno in smotrno ter v tem pomenu se tudi uresniči načelo namenske porabe sredstev državnega proračuna (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

Toženka se glede na to brez podlage v zakonu oziroma zakonitem predpisu sklicuje na okoliščino, da je sporni razpisni pogoj določila glede na svojo večletno prakso pri razpisih za različne programske projekte, katerih izvajalci so izključno zavodi, društva in fizične osebe s področja kulture, ker referenčnih izvajalcev drugih pravno organizacijskih oblik ni. Navedena okoliščina namreč ne more predstavljati dopustne podlage za izključevanje prijaviteljev, ki ne nastopajo kot zasebni ali javni zavodi in društva, že pred izborom upravičencev glede na oceno njihovih projektov, pač pa gre za arbitrarno določen razpisni pogoj in njegovo nedovoljeno uporabo v razpisnem postopku.

ZUJF je s svojo uveljavitvijo posegel v vire financiranja tožene stranke, ki so bili namenjeni tudi pokrivanju stroškov njenih zaposlenih, zato ni imela več sredstev za izplačilo plač in je morala zmanjšati število zaposlenih. Toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (99. člen ZDR), ker je bila glede na število zaposlenih manjši delodajalec. Tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala posebnega varstva kot starejša delavka po določbi 114. člena ZDR. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR in prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka (javna agencija) je druga pravna oseba s področja kulture, zato se na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUJIK za delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko uporabljata ZDR in splošni del ZJU, kolikor ZUJIK kot poseben zakon ne določa drugače. Zaradi zakonskih sprememb financiranja (krčenja sredstev za izplačilo plač) je bil podan ekonomski razlog za izvedbo ukrepov v smislu reorganizacije poslovanja. Tožena stranka (posredni proračunski uporabnik) je izvedla kadrovsko racionalizacijo. Zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev je iskala možnosti pridobivanja prihodkov na trgu in naloge, ki jih je dotlej opravljal tožnik, poverila pristojnemu ministrstvu, sodelavcem oziroma zunanjim izvajalcem. S tem je podan poslovni - organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih, potem ko tožniku ni mogla več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi.

Tožena stranka ni pojasnila in utemeljila razlogov za razlikovanje med tistimi ponudniki, ki imajo status društva in javnih zavodov, in drugimi ponudniki, to je gospodarskimi družbami, kamor spada tožeča stranka. S tega vidika je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva. Izpodbijana odločba je tudi nezakonita, ker tožena stranka ni imela ustrezne pravne podlage, da je na razpisu razlikovala med društvi in javnimi zavodi na eni strani in zasebnimi gospodarskimi subjekti na drugi strani na tak način, da je vnaprej, v javnem razpisu, izključila možnost sofinanciranja slednjih. Javni razpis oziroma točka 3.1. iz javnega razpisa namreč ni predpis v smislu 7. člena ZJF. Predmetni javni razpis je bil objavljen na podlagi oziroma v zvezi z določilom 81. člena ZOFVI, ki v 16. alineji 7. odstavka pravi, da se iz državnega proračuna zagotavljajo tudi sredstva za dejavnosti in naloge, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in sicer sredstva za mladinsko in strokovno periodiko ter za subvencioniranje cen strokovne literature. Iz tega zakonskega določila torej ne izhaja, da bi lahko tisti, ki ponuja sofinanciranje, vnaprej izključil določene izdajatelje gle

Sredstva proračuna se lahko na podlagi 7. člena Zakona o javnih financah uporabljajo za namene, ki so določeni z zakoni oziroma občinskimi odloki ter drugimi predpisi. Zato je tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom. Načela enakosti pred zakonom sicer ni mogoče pojmovati kot splošne enakosti vseh, saj to načelo tudi po ustaljeni ustavnosodni praksi ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati enakih pravnih položajev subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za razlikovanje mora obstajati razumen, iz narave stvari izhajajoč razlog. Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS pa pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tudi s strani upravne oblasti.

Sam javni razpis ni posamičen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati skladno s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato presojalo zakonitost posameznih določb javnega razpisa posredno, ob presoji zakonitosti izpodbijane odločitve toženke. Toženka za različno obravnavanje izdajateljev revij glede na njihov pravni status ni imela razumnega, tj. iz narave stvari izhajajočega razloga. S tem je določbe ZOFVI napačno uporabila. V ponovnem postopku bo morala oceniti tožničino vlogo, pri tem pa ne bo smela upoštevati pogoja, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ZOFVI.

V obravnavani zadevi gre za sofinanciranje iz sredstev proračuna. Sredstva proračuna, se lahko na podlagi 7. člena ZJF uporabljajo za namene, ki so določeni z zakoni oziroma občinskimi odloki ter drugimi predpisi. Zato je tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom. Za presojo zakonitosti zavrnitve tožničine vloge za sofinanciranje publikacije A., ker je tožnica gospodarska družba, je odločilno, ali je za tak pogoj imela razumen razlog.

Za presojo zakonitosti zavrnitve tožničine vloge za sofinanciranje publikacije A., ker je tožnica gospodarska družba, je odločilno, ali je za tak pogoj imela razumen razlog.