2. člen ZJF

Prijavitelj ni bil upravičen do dodeljenih sredstev, če je že sam zagotovil kritje celotnih stroškov tekmovanja. S tega vidika je prišla v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je bil, da se prepreči, da za določene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot sponzorska sredstva (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

Prijaviteljeva sredstva, torej tista, ki jih priskrbi prijavitelj, so namenjena kritju vseh stroškov tekmovanja oziroma stroškov celotnega tekmovanja. Upravičeni stroški, ki jih uveljavlja, pa so le del vseh stroškov in zanje se ne smejo (hkrati) porabiti kotizacije. Z drugimi besedami, po pravilih obravnavanega Razpisa, lahko prijavitelj s kotizacijami poravna preostale upravičene stroške tekmovanj, le tistih upravičenih, za katera kandidira na Razpisu, ne sme. Za plačilo slednjih pride v poštev tako imenovana prepoved dvojnega financiranja, katere cilj je, da se prepreči, da za določene upravičene stroške prijavitelj pridobi tako razpisna sredstva, kot kotizacije. To je smiselno in smotrno ter v tem pomenu se tudi uresniči načelo namenske porabe sredstev državnega proračuna (drugi odstavek 2. člena in 7. člen ZJF v zvezi s štirinajsto alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI).

Tožnik v primeru, da je bil prijavljen projekt na drugem (kasnejšem) pozivu izbran za sofinanciranje, ni upravičen do (dvojnega) financiranja. To izhaja že iz načela gospodarne porabe javnih sredstev, kot ga določata tako 2. člen ZJF kakor tudi 4. člen ZJN-3 v zvezi s tretjim odstavkom 106.f člena ZJF. V ponovljenem postopku bo zato morala toženka pred odločitvijo ugotoviti vse pravno pomembne okoliščine za pravilno uporabo prava, in sicer poleg okoliščin sofinanciranja tožnikovih projektov tudi njuno medsebojno povezanost ter to v obrazložitvi svoje odločitve ustrezno pojasniti.

Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.

V skladu s poglavjem 2.7 razpisne dokumentacije mora nakup osnovnih sredstev temeljiti na načelih gospodarnosti in učinkovitosti porabe odobrenih sredstev. Enako načelo določa tudi ZJF v tretjem odstavku 2. člena. Navedeno načelo pa se odraža v doseganju najboljše cene pri nakupu osnovnih sredstev, to je cene, ki jo prodajalec lahko razumno doseže in najugodnejše cene, ki jo lahko kupec razumno doseže.

Uradnik, ki kot priča nastopa na sodišču kot uradna oseba (redar), ni upravičen do nadomestila plače za odsotnost z dela.

Na zastavljeni vprašanji, ali je policist upravičen do izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ure efektivnega dela, opravljenega v času pripravljenosti na delo, ki so bile kasneje upoštevane pri prerazporeditvi delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti in ali se pravica do plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa lahko prizna zgolj na podlagi organizacijskega internega akta državnega organa, revizijsko sodišče ni ugotovilo utemeljenih razlogov za dopustitev revizije iz določbe 367a. člena ZPP.