101.f člen ZON

Presojo „ustreznosti“ oziroma sprejemljivosti vplivov na podlagi PVO mora opraviti pristojni upravni (javni) organ, določen z zakonom (51. člen ZVO-1, v povezavi z 111. členom ZON).To izrecno poudarja tudi SEU. Kritična presoja ne pomeni, da organ sam preverja, ali so številne ugotovitve, ki izhajajo iz PVO oziroma dodatka k PVO, pravilne, saj z znanjem, ki je zbir strokovnih študij, niti ne razpolaga. Kritična presoja pa pomeni, da mora organ presoditi, ali informacije, ki izhajajo iz predloženega PVO in dodatka PVO, omogočajo celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstven dvom glede učinkov predvidenih del in ukrepov za omilitev vplivov oziroma izravnavo škode, ali pa iz PVO izhajajo nejasnosti, nedoslednosti, nasprotujoča stališča in nepopolni zaključki, saj v takem primeru svoje presoje oziroma odločitve nanj ne more opreti. V postopku prevlade javnega interesa je treba presojati vse tiste vplive na okolje in na vse tiste vrste, od katerih je odvisno uresničenje varstvenih ciljev za habitatne tipe in vrste, za katere je Natura 2000 območje določeno, in odločiti o vseh pogojih, pod katerimi je poseg za kvalifikacijske vr

Ko gre torej za objekt, za katerega je treba opraviti tudi presojo sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave (za kakršnega nesporno gre v obravnavanem primeru), je odločitev o tej presoji vsebovana v odločitvi o izpolnjevanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ta pa je po prvem odstavku 50. člena GZ sestavni del odločitve v gradbenem dovoljenju, izdanem v integralnem postopku. Presoja iz četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive se kot določba, ki pomeni odstopanje od merila za izdajo soglasja, določenega v tretjem odstavku tega člena (zaradi česar je treba to določbo direktive razlagati ozko), lahko uporabi šele po tem, ko so bile posledice posega preučene v skladu z določbami navedenega tretjega odstavka 6. člena Habitatne direktive. Da se lahko šteje, da so bile posledice posega preučene v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Habitatne direktive, pa mora presoja zajeti vse zaščitene habitatne tipe in vrste na vplivnem območju posega. Navedeno pomeni, da je odločba o prevladi druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave, vedno tudi odločba o okoljevarstvenem soglasju v delu, ki se nanaša na naravo, saj se z njo da soglasje k neugod

Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati. V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavan