80. člen ZMZPP

Krajevna pristojnost v nepravdnem postopku se po splošnem pravilu o pristojnosti ravna po stalnem ali začasnem prebivališču osebe, proti kateri je vložen predlog (prvi in četrti odstavek 11. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Če ta okoliščina ni znana, Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena ZNP-1 določi krajevno pristojno sodišče, če je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Krajevna pristojnost v nepravdnem postopku se po splošnem pravilu o pristojnosti ravna po stalnem ali začasnem prebivališču osebe, proti kateri je vložen predlog (prvi in četrti odstavek 11. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Če ta okoliščina ni znana, Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 11. člena ZNP-1 določi krajevno pristojno sodišče, če je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. V konkretnem primeru ni znano bivališče nasprotne udeleženke. Prav tako niso znani nobeni podatki o njeni smrti in njenih dedičih, kot tudi ne, da bi bila državljanka katere od držav izven območja sedanje Republike Slovenije. Namen razglasitve za mrtvo je v izvedbi zapuščinskega postopka. Tudi, če bi imela nasprotna udeleženka tuje državljanstvo, bo za zapuščinski postopek pristojno slovensko sodišče. ZMZPP namreč v prvem odstavku 80. člena določa, da je za obravnavo nepremične zapuščine tujega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, če so nepremičnine v Republiki Sloveniji. In v obravnavanem primeru so.

Če v angleškem pravu ni pravne podlage za posebno odobritev prodajne pogodbe, s katero bi izvršitelji oporoke odtujili nepremičnine zapustnika (preden bi te sploh bile predmet dedovanja s strani dedičev), potem tudi slovensko sodišče takšne posebne odobritve ni dolžno dati oziroma zanjo ne more biti pristojno. Tudi sicer v slovenski pravni ureditvi dedovanja ni določeno, da bi izvršitelj oporoke za svoja razpolaganja (v imenu zapustnika) potreboval posebno odobritev sodišča. Odobritev sodišča za razpolaganje s stvarmi iz zapuščine potrebuje upravitelj dediščine (kot pooblaščenec vseh dedičev, ki ga postavi sodišče - glej 145. člen ZD), vendar tudi on ne tedaj, ko ima soglasje vseh dedičev za razpolaganje, kar je tudi situacija v konkretnem primeru. Poleg tega bi bilo odobritev mogoče dati le za konkreten, že sklenjen pravni posel, torej za nazaj (naknadno) in ne za vnaprej (pred sklenitvijo pogodbe se dá dovoljenje).

Za obravnavo premične zapuščine državljana Republike Hrvaške, ki je v Republiki Sloveniji, je pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče Republike Slovenije lahko uporablja le procesno pravo Republike Slovenije. V skladu s prvim odstavkom 234. člena Zakon o nasljeđivanju Republike Hrvaške sodišče, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, razen če se je kakšen od dedičev odpovedal dedovanju ali svoj dedni delež odstopil sodediču.

Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.