3. člen CZ-B

Odločilnega pomena v konkretnem primeru je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR. 1) ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje. Potrdilo EUR. 1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno. Odgovornost za carinski dolg in posledice, ki nastanejo z opredelitvijo za deklaranta (vpis podatka v polje 14), so opredeljene v CZ. Iz določb CZ izhaja, da je deklarant zavezan k plačilu uvoznih dajatev v vsakem primeru, le da je v primeru indirektnega zastopanja enako zavezan tudi zastopani. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pomeni vpis v polje 14 samo navedbo subjekta, ki zastopa uvoznika.

V carinski deklaraciji se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot carinski deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek (torej je bil postopek začet na njegovo zahtevo) in tega ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena CZ, ki je veljal v času vložitve deklaracije. Izrek odločbe mora biti kratek in določen (213. člen ZUP). V izreku izpodbijane odločbe je tako določen carinski dolžnik, višina obveznosti ter rok plačila. Odločba pa je tudi ustrezno obrazložena. Vsebuje navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, relevantne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev upravnega organa, razvidno iz izreka.

Za zavrnitev tožnikovega zahtevka sta odločilni okoliščini, da je tožnik nekatere vgrajene dele kupil v tujini in da jih ni uvozil v skladu s carinskimi predpisi. Ker tožnik s predelanim vozilom vse do ureditve njegovega carinskega statusa ne bi smel tekmovati, tudi če ne bi bilo zaseženo, ni vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem v kazenskem postopku in tožnikovo škodo.

Po ustaljenem stališču revizijskega sodišča se pri obnovi postopka po uradni dolžnosti procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka.

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je treba carinske ugodnosti izrecno uveljavljati na predpisan način, njihovo kasnejše uveljavljanje pa ni več mogoče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 50. člena CZ. Ker torej o tem vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno za dovoljenost revizije, obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ob izpolnjevanju pogojev iz 47. člena CZ lahko katerakoli oseba, vključno s špediterjem, v carinskih postopkih nastopa v lastnem imenu in za svoj račun ali pa v lastnem imenu in za tuj račun, torej kot deklarant in posledično carinski dolžnik. Če bi revident hotel nastopati v tujem imenu, v imenu prejemnika blaga, torej brez statusa deklaranta, bi moral to izrecno navesti ob vložitvi carinske deklaracije, česar pa ni storil.

Uveljavljanje ene ugodnosti namesto druge v carinski deklaraciji (v obravnavanem primeru uveljavljanje ugodnosti na podlagi porekla blaga (s predložitvijo potrdila v pritožbenem postopku) namesto ugodnosti na podlagi preferenčnih kvot) pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ta pa po 3. točki drugega odstavka 50. člena CZ v obravnavani zadevi ni več mogoča, ker je bilo blago že sproščeno izpod carinskega nadzora.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP.

Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ v celoti vezan. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je zato bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.

Tožeča stranka kot pooblaščenka iz 3. odstavka 54. člena ZUP ne more nastopati kot stranka, o pravicah, obveznostih in pravnih koristi katere bi se odločalo v tem upravnem sporu, zato tudi ne more biti tožeča stranka v smislu 1. odstavka 18. člena ZUS in za vložitev tožbe nima pravnega interesa.

Ko so na vložnika carinske deklaracije (deklaranta) kot špediterja obenem prenešene pravice in obveznosti v zvezi s carinskim postopkom, ima ta v carinskem postopku hkrati tudi vlogo carinskega zavezanca.

V obravnavanem primeru je sporno uveljavljanje spremembe podatkov v carinski deklaraciji in v tem obsegu zahtevek za odpust carinskega dolga. Bistveno za odločitev o tem tudi po mnenju sodišča predstavlja okoliščina prepustitve blaga deklarantu v prost promet, saj je mogoče spremeniti podatke v ECL le pred prepustitvijo blaga deklarantu (3. točka 2. odstavka 50. člen CZ). Okoliščina, da je bilo blago dejansko tudi prepuščeno deklarantu, pa ni sporna, s tem pa je odpadla pravna podlaga za možnost spreminjanja podatkov v ECL s strani deklaranta in posledično odpust plačila carinskega dolga.

Glede stroškov carinskega postopka veljajo določbe Zakona o davčnem postopku.

Deklaracija predstavlja vlogo stranke, na podlagi katere carinski organ sprejme odločitev glede zahtevanega carinskega postopka. Tožnik ne more uspešno izpodbijati ECL, torej lastne vloge, ki ji je prvostopenjski carinski organ v celoti sledil.

Kontingenti so ugodnost, ki jih določi vlada, na uvozniku pa je, da uveljavi pravice iz tega naslova. Gre za izjemo, ki je dovoljena le, če jo deklarant izrecno uveljavlja.

Za izvedbo postopka po navedeni konvenciji bi moral tožnik 4. 5. 2002 namesto tega, da je vložil ECL, carinskim organom predložiti zvezek ATA, ki se šteje kot vložitev zahtevka za odobritev začasnega uvoza, sprejem tega zvezka s strani carinskega organa pa se šteje kot dovoljenje za uporabo postopka začasnega uvoza blaga (362. člen UICZ). Kolikor bi tožnik postopal po navedenem členu, bi lahko uveljavljal ugodnosti po navedeni konvenciji. Ker pa se carinski postopki začnejo na zahtevo stranke, pri čemer vložena deklaracija pomeni vlogo, na podlagi katere carinski organ uvede postopek, je tudi po presoji sodišča tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, ravnal pravilno, ko je na podlagi zahteve tožnika (vloženi ECL) uvedel postopek po 108.a členu CZ, saj je uvedbo takega postopka tožnik izrecno zahteval, za izvedbo tega postopka pa si je pridobil tudi dovoljenje z dne 30. 4. 2002.

V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.

Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.

Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.

Blago, ki je ponarejeno, carinski organ začasno za tri dni zadrži, če nosilec registrirane blagovne znamke v Sloveniji trdi, da so s tem blagom kršene njegove pravice iz registrirane blagovne znamke. Na odločitev v stvari ne vpliva, če "lastnik" blaga zatrjuje, da ima tako blagovno znamko registrirano v tretji državi. Stranka v postopku carinjenja blaga je deklarant.