29. člen CZ-B

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Nezakonito ali nepravilno delo upravnega organa ne more izhajati iz napačne uporabe materialnega prava, če je ta izključno rezultat napačnega pravnega pojmovanja.

Sodišče se strinja z zaključkom carinskega organa, da uvožena oprema po obravnavani deklaraciji ne vpliva neposredno na okolje, ker služi kot pripomoček za izvajanje drugih aktivnosti s strani usposobljene osebe, ki sicer neposredno vplivajo na varstvo okolja. V skladu z ustaljeno sodno prakso se neposreden učinek določene opreme za varstvo okolja od posrednega učinka razlikuje ravno po tem, da uporaba opreme, ki neposredno vpliva na varstvo okolja, že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja. Takšnih učinkov pa samo merjenje emisijskih koncentracij določenih plinov v izhodnem dimniku incineratorja nima.

Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.

Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo

Pristojni carinski organi lahko začnejo postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prost promet, preden je izveden carinski postopek in so plačane carina in druge uvozne davščine.

Tožeča stranka v upravnem postopku ni dokazala, da gre pri uvozu za specifično opremo za slepe, ki se ne izdeluje v Sloveniji.

Ukvarjanje z založniško dejavnostjo ali s samozaložništvom, kot tudi z grafično dejavnostjo, ni ustrezno pojmu časopisno - založniška dejavnost, ki je eden od pogojev za carinsko oprostitev.

Potrdilo, da se blago, ki se uvaža, ne proizvaja v Sloveniji, izdano po končanem postopku carinjenja, je nov dokaz za uvedbo obnove postopka samo v primeru, če se ni moglo navesti ali uporabiti v prejšnjem postopku carinjenja in če se blago v času carinjenja ni proizvajalo v Sloveniji.

Grafične dejavnosti ni mogoče enačiti s katero od dejavnosti, navedenih v 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90).

Ali uvožena oprema služi neposredno varstvu človekovega okolja, je strokovno vprašanje. Če je ta okoliščina sporna (kljub izdanemu pozitivnemu mnenju pristojnega ministrstva) se to dejstvo v postopku ugotavlja s pomočjo stroke.

Samo iz razloga, da s scensko dejavnostjo ni mogoče samostojno nastopati na kulturni sceni, ni mogoče zavrniti uveljavljene oprostitve plačila carine. Svetlobna scena je neločljivi del celotnega kulturnega prikaza in če ta del prireditve izvede v okviru registrirane dejavnosti druga organizacija, le-ta v tem delu neposredno opravlja kulturno umetniško dejavnost.

V upravnem postopku bi morala tožena stranka z dokazi ugotoviti, ali navedbe tožnika, da industrijski procesorji v rezervoarjih in črpališču tvorijo tehnološko celoto oz. pomenijo del integralnega vodovodnega sistema, ki izvaja vodenje oz. krmiljenje vodovoda in da služi nevtralizaciji oporečne, biološko določene mere kontaminirane vode z dodajanjem klora, služijo oz. temeljijo na strokovni podlagi.

Uvožena oprema - analizator ozona, ki po svoji namembnosti ne služi samo meritvam ozona v vodi, ampak tudi avtomatsko regulira doziranje ozona, je oproščena plačila carine.

Plačila carine so oproščena podjetja za opremo, ki se ne izdeluje pri nas in je namenjena za neposredno varstvo človekovega življenjskega in delovnega prostora, kar v spornem primeru ni bilo izpolnjeno.

Oprostitev plačila carine za uvoženo blago iz 25. do 30. člena carinskega zakona je treba zahtevati ob uvozu in zahtevo vpisati v carinsko deklaracijo v rubriko 7 pod a. Na podlagi 270. člena carinskega zakona oprostitve ni možno naknadno uveljavljati, ker ne gre za podatek, ki bi vplival na dejansko stanje blaga.

Carinska oprostitev ni možna za aparat, ki nima neposrednega vpliva na varstvo okolja.

Analizator dimnih plinov, ki je uvožen za neposrednega uporabnika servisne dejavnosti, ne služi neposrednemu varstvu človekovega okolja.

Analizator dimnih plinov ni namenjen za neposredno varstvo človekovega okolja, zato se ne more uvažati brez plačila carine po določbi 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona.

Kadar je oprostitev plačila carine pri uvozu vezana na državo, v kateri je bilo uvoženo blago proizvedeno, mora organ ugotoviti to odločilno dejstvo.