56. člen ZPP

Ker na vročeni opomin pred tožbo toženec ni reagiral, tožničina tožba ni bila preuranjena, umaknila pa jo je takoj po plačilu. Tožencu zato ni dolžna povrniti njegovih pravdnih stroškov.

Sporazum o krajevni pristojnosti je skladen z 69. členom ZPP, zato je krajevno pristojno sodišče, za katerega sta se stranki odločili. V okvir pristojnosti po 56. členu ZPP ne spadajo drugi spori iz razmerij med starši in otroki.

ZPP za tožbe na dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ter na določitev stikov ne določa nobene posebne krajevne pristojnosti. Za sojenje je torej pristojno sodišče splošne krajevne pristojnosti, to je sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.

V tem pravdnem postopku izpodbija očetovstvo otrok (ki ga zastopa skrbnica za poseben primer) in ima zato pravico vložiti tožbo tako po splošni krajevni pristojnosti (prebivališču toženca), ali pa pri sodišču, ki je krajevno pristojno po njegovem stalnem oziroma začasnem prebivališču.

"Premoženje" iz 2. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP se ne nanaša na nepremičnine, saj je za spore o njih izključna pristojnost sodišča, na območju katerega leži nepremičnina.

ZDen prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, od dneva uveljavitve zakona dalje, to je od 7.12.1991. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da mora toženka izpolniti svojo obveznost iz zakupne pogodbe z dne 25.9.1990, torej iz časa pred uveljavitvijo ZDen, z njo ni prekršena prepoved razpolaganja, ker za sklenitev te pogodbe ZDen še ni mogel veljati. Pogodba tudi ni fiktivna in špekulativna v smislu 89. člena ZDen. Da bi bila nepremičnina že vrnjena denacionalizacijski upravičenki, pa revidentka ne zatrjuje.

Hipotekarna tožba, s katero upnik zahteva, naj se njegova terjatev poravna iz vrednosti zastavljene nepremičnine, ne predstavlja spora o stvarni pravici na nepremičnini, zato v takem primeru ne prihaja v poštev 56. čl. ZPP o izključni krajevni pristojnosti in se zato stranke lahko sporazumejo o krajevno pristojnem sodišču po 1. odst. 70. čl. ZPP.

Za odločanje v gospodarskih sporih iz najemnih razmerij so stvarno pristojna okrožna sodišča.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (drugi odstavek 20. člena). Kot izhaja iz listine, priložene tožbi, sta stranki sklenili sporazum o krajevni pristojnosti (70. člen ZPP), vendar takšen sporazum ne ustvarja izključne krajevne pristojnosti, ker takšno pristojnost lahko določi le zakon (kot na primer po 56., 57., 61. in 63. členu ZPP). Ker potemtakem ne gre za izključno pristojnost, se spričo uvodoma navedene zakonske določbe sodišče ne bi smelo izreči po uradni dolžnosti za krajevno nepristojno. Po drugi strani pa sme tožnik vložiti tožbo, kadar ni podana izključna krajevna pristojnost, pri sodišču splošne krajevne pristojnosti ali kateremkoli drugem sodišču, ker mu zakon ne nalaga, da jo mora vložiti pri dogovorjenem sodišču (arg. iz prvega odstavka 20. člena ZPP).

Za spore o odškodnini v zvezi z nepremičnino ni predpisana izključna krajevna pristojnost sodišča, na katerega območju leži nepremičnina, pristojnost sodišča, na katerega območju je bilo storjeno škodno dejanje ali je nastopila škodljiva posledica, pa je izbirna. Predlog za začasno odredbo s prepovedjo obremenitve in razpolaganja z nepremičnino nima za posledico, da bi bilo sodišče, pristojno za odločanje o njem, pristojno tudi za sojenje v pravdi o terjatvi, ki naj bi bila zavarovana z začasno odredbo.

Čl. 56 ZPP ne ureja krajevne pristojnosti za spor iz obligacijskega razmerja, v katerem se zahteva razveljavitev kupoprodajne pogodbe, katere predmet je nepremičnina.