476. člen ZPP

Ker ZPP v 476. členu ne opredeljuje vsebine arbitražne odločbe, ki sme biti (le) v okviru razlogov iz 477. člena ZPP predmet preizkusa pred rednimi sodišči, lahko iz prvega odstavka 475. člena ZPP izpeljemo pravilo, da je predmet takšnega omejenega sodnega preizkusa vsaka arbitražna odločba, ki je po učinkih izenačena s pravnomočno sodbo.

Določba podjetniške kolektivne pogodbe, da lahko katerakoli stranka v primeru ustavitve postopka pomirjanja v roku 30 dni sproži postopek pred arbitražo, ne pomeni, da lahko stranka izbira med tem, ali se bo obrnila neposredno na sodišče ali pa bo sprožila postopek pred arbitražo. Možnost sodnega varstva je po določbah ZDSS zagotovljena le v primeru, če je bila izdana arbitražna odločba, ni pa dopustno direktno sodno varstvo v kolektivnem delovnem sporu zaradi izvrševanja podjetniške kolektivne pogodbe, brez predhodnega postopka pred arbitražo, če je v podjetniški kolektivni pogodbi predvidena.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno razlago 10. čl. gradbene pogodbe, v katerem sta pravdni stranki določili, da morebitne "spore iz pogodbe rešuje arbitražna komisija, če ta ne uspe, pa pristojno sodišče v Kopru", kot dogovor o arbitraži. Arbitražna odločba nasproti strankam ima moč pravnomočne sodbe. Dogovora torej ni mogoče šteti za veljaven dogovor o arbitraži, glede na to, da ne predvideva obvezujoče narave odločbe "arbitražne komisije".

Bistvena značilnost arbitraže je, da je v primeru, ko je med strankama dogovorjena, izključeno, da bi o istih primerih in iz njih izvirajočih spornih razmerjih odločalo sodišče. S tem, ko sta stranki v pogodbi sprejeli ureditev, po kateri je za rešitev spora pristojno sodišče, če tega ne reši komisija, pa ne pomeni, da sta stranki za ureditev spora predvideli arbitražo. S tem dogovorom zato ni bila izključena sodna pristojnost, marveč sta stranki le predvideli poskus sporazumne rešitve spora pred sodnim postopkom.

Priložnostne arbitraže so (zasebna) razsodišča, za katerih postopanje veljajo posebna pravila, drugačna od tistih, ki jih procesni in materialni zakoni določajo za postopanje in odločanje sodišč. Zato sodišča v arbitražnem postopku, kljub dogovoru stranka, ne morejo opravljati funkcije arbitraže višje stopnje.

Pred prvim narokom lahko stranka ugovor iz 1. odst. 473. čl. ZPP/77 poda kadarkoli, ne glede na to, ali se je v vlogah morebiti spustila v obravnavanje glavne stvari ali ne. Predhodno vprašanje ne more biti vprašanje o obstoju kakšnih procesnih okoliščin, temveč le vprašanje materialnopravne narave, ki je del dejanske podlage sodne odločbe. Pristojnost sodišča (oziroma nepristojnost zaradi pristojnosti arbitraže) pa je procesno vprašanje, zato vprašanja obstoja ali veljavnosti arbitražne pogodbe ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje. Stranka, ki meni, da mora o sporu odločati sodišče, lahko v primeru, ko je dogovorjeno reševanje spora pred arbitražo, vloži tožbo na sodišče šele potem, ko bo sodišče na podlagi njene tožbe v smislu 5. odst. 475. ali 476. čl. ZPP/77 razveljavilo pogodbo o arbitraži. Dokler arbitražna pogodba ni pravnomočno izrečena za neveljavno, je pristojnost arbitraže za stranke zavezujoča, sodna pot pa ni dopustna.