416. člen ZPP

Ker sta se starša že sporazumela o varstvu in vzgoji otroka, stikih in preživnini, zaradi česar sta tudi predlagala, da sodišče v nepravdnem postopku o tem izda sklep, ni zakonske podlage, da bi morala predlagatelja k sporazumu predložiti dokazilo o svetovalnem razgovoru.

Tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Aktivne legitimacije ni imel tudi zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).

Iz določila 416. člena ZPP izhaja, da se morata zakonca svetovalnega razgovora udeležiti, ne pa, da morata na njem aktivno sodelovati. Svetovalni razgovor je namreč priložnost, ko lahko zakonca ob sodelovanju nevtralne osebe razpravljata o težavah in se poučita tudi o možnih izhodih iz njih, in ko se lahko pretehtajo različne možnosti glede položaja skupnih otrok po razvezi.

Tožnik, ki je vložil tožbo za razvezo zakonske zveze, ni prišel na svetovalni razgovor pred pristojen center za socialne zadeve. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 416. členu ZPP, in štelo, da je tožnik umaknil tožbo in v skladu z določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP izdalo sklep o ustavitvi postopka.

Umik tožbe je pravilno podan, tudi če je izjava o umiku tožbe vsebovana v zapisniku, ki ga vodi CSD o svetovalnem razgovoru in katerega priloži poročilu, ki ga nato pošlje sodišču.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 je omogočal izreden preizkus pravnomočne odločbe pred zveznim sodiščem (416. do 420. člen) kot izredno pravno sredstvo. Namen tovrstnega izrednega preizkusa je bil v zagotovitvi enotnosti jugoslovanskega trga v primerih, ko je bila ta kršena s kakšno odločbo nekdanjih republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč prejšnje skupne države. Tak namen je prenehal za našo državo obstajati tisti trenutek, ko je država Republika Slovenija razglasila svojo samostojnost in neodvisnost.

Zakon o pravdnem postopku je res omogočal izreden preizkus pravnomočne odločbe pri zveznem sodišču (416. do 420. člen ZPP) kot izredno pravno sredstvo s povsem določenim namenom, ki izhaja iz drugega odstavka 416. člena ZPP, to pa je s sojenjem pred zveznim sodiščem zagotoviti enotnost jugoslovanskega trga v primerih, ko je bila ta kršena s kakšno odločbo nekdanjih republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč. Namen zagotoviti takratno zvezno ureditev pred takratnim zveznim sodiščem je prenehal z osamosvojitvijo Slovenije. Tako omenjenih določb ZPP ni mogoče smiselno uporabiti kot republiški predpis, kakor sicer dopušča prvi odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), ki določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v njej smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, vendar le če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Ni tudi nobenih pogojev, da bi po drugem odstavku pravkar omenjenega člena glede tu obravnavanega vprašanja prešla pristojnost zv

V 2. odstavku 416. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil opredeljen povsem določen namen zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem in sicer, da se preko judiciranja Zveznega sodišča zagotovi enotnost na jugoslovanskem trgu v primerih, če bi bila ta enotnost kršena s kakšno drugo odločbo katerega od bivših republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč, izdano na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva t.j. revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Namen tega pravnega sredstva je z osamosvojitvijo Slovenije nedvomno odpadel. Zato ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP, ki urejajo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem, saj te nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Razen tega tudi ni podlage za prenos pristojnosti bivšega Zveznega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 2. odstavku 4. člena citiranega ustavnega zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 11.12.1992 sprejeto načelno pravno mnenje (P