31. člen ZPP

Pritožba zmotno prikazuje, kot da gre za spor v zvezi z izvajanjem civilnih pogodb, sklenjenih med tožnico kot zastopnico in toženko kot naročnico. Če bi tožnica uveljavljala določene zahtevke, temelječe na teh pogodbah, bi res šlo za civilni oziroma gospodarski spor, vendar pa je tožnica vložila tožbo zoper toženko kot domnevnega delodajalca zaradi uveljavljanja faktičnega delovnega razmerja, kljub sklenjeni civilni pogodbi.

Napačen pravni pouk bi lahko vplival na pritožbeni rok (tako, da bi ga dejansko podaljšal) le v primeru, če bi sodišče stranko poučilo, da lahko pritožbo vloži v roku, ki je daljši od petnajstih dni, stranka pa bi se na tak pravni pouk zanesla. Za začetek teka roka je odločilna vročitev stranki oziroma njenemu pooblaščencu, ne pa vročitev popravnega sklepa o dolžini pritožbenega roka.

Novela ZPP je dodala določilo, da se šteje, da sprememba tožbe ni smotrna, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča, a je po mnenju pritožbenega sodišča kljub tej določbi še vedno mogoče smotrnost ocenjevati od primera do primera.

Tožnik navaja na naslovni strani revizije kot sporno vrednost 50.000,00 EUR, vendar pa nato v obrazložitvi poudarja, da zahteva le še nadaljnjih 10.000,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, nadaljnjih 500,00 EUR iz naslova odškodnine za pretrpljeni strah ter v celoti še vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - torej še omenjenih 27.500,00 EUR. Ker navedeni zneski predstavljajo medsebojno povezane denarne zahtevke (objektivna kumulacija) v smislu petega odstavka 367. člena ZPP, saj izvirajo iz istega škodnega dogodka, je treba pri presoji revizijsko sporne vrednosti izhajati iz njihovega seštevka.

Tožeča stranka je tožbo (in predlog za izdajo začasne odredbe) vložila proti toženki kot fizični osebi, iz tožbe pa izhaja, da se dejavnosti, ki jih želi tožeča stranka prepovedati, izvajajo v salonu L., katerega lastnik je družba F. d. o. o., ne pa tožena stranka. Ta je le direktorica in družbenica F. d. o. o. Iz tega sledi, da pasivna legitimacija toženke ni podana. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen. Za odločanje o tistih zahtevkih, ki so podprti s trditvami, iz katerih bi utegnilo izhajati, da svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na ZGD-1 (prepoved konkurence), ali ZIL-1 (kršitev patenta ali blagovne znamke), ali morda ZVK; je pristojno okrožno sodišče - gospodarski oddelek.

Delo po kooperantski pogodbi med tožnikovim delodajalcem iz Bosne in Hercegovine in toženo stranko, ki se zatrjuje kot podlaga za tožnikovo delo na delovišču tožene stranke v času tožnikove poškodbe, ni mogoče izenačiti z napotitvijo delavca na delo k drugemu delodajalcu s strani organizacije za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku v smislu določb 57. člena ZDR.

Izključna pristojnost okrajnega sodišča za spore iz najemnih in zakupnih razmerij se nanaša samo na tiste spore iz najemnih in zakupnih razmerij, ki jih ni mogoče opredeliti kot gospodarske spore, zato je tudi nasprotje med 4. točko 2. odst. 30. čl. ZPP in 6. točko 2. odst. 31. čl. ZPP samo navidezno. Spor iz najemnih in zakupnih razmerij ni spor o stvarnih temveč o obligacijskih pravicah, zato je za te spore med subjekti iz 1. odst. 481. čl. ZPP kot gospodarske spore izključno pristojno okrožno sodišče.