174. člen ZPP

Tožnikovemu predlogu za prenos pristojnosti ni mogoče ugoditi, ker mora Vrhovno sodišče ob tehtanju razlogov iz prejšnjega sklepa (videz nepristranskosti) in tožnikovega oteženega uresničevanja pravice do sodnega varstva (zdravstvene težave in omejitve) uresničiti prvo vrednoto, saj bi jo sicer v celoti zanikalo, tožnikovo zaslišanje pa bo na enega izmed možnih procesnih načinov vendarle mogoče opraviti pred zaprošenim sodiščem (259. člen ZPP v zvezi s 174. členom ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).

Pravdno sodišče je bilo dolžno ugotoviti in dokazno oceniti vse okoliščine o toženčevi sposobnosti zavestnega delovanja v času škodnega dogodka. Sodišče je izvedlo dokazni postopek - tudi z izvedenskim mnenjem - nato pa izvedene dokaze ocenilo. Posledica takega doslednega upoštevanja pravil dokaznega postopka mora biti pravna presoja o obstoju ali utemeljenosti toženčevega ugovora o neobstoju prištevnosti storilca v času škodnega dogodka.

Verjetnost izkazane terjatve je pogojevana s pravnomočnostjo dokončne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi, ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje. Zato ni mogoče zaključiti, da je verjetnost upnikove terjatve že izkazana, čeprav je tožnik - delavec uspel v sporu v sojenju na prvi stopnji.

Ker so bili epileptični napadi že podani ob prvem sojenju, sedaj niso nova škoda in ker je sodišče prve stopnje v svoji sodbi ugotovilo, da epilepsija ni posledica prometne nezgode, tožnik pa je s tem očitno soglašal, saj se zaradi nepremoženjske škode ni pritožil, je sodba v tem delu postala pravnomočna. O tožnikovem zahtevku je bilo tedaj že pravnomočno razsojeno in ker ta odločitev veže sodišče in stranke, sta sodišči pravilno uporabili določilo drugega odstavka 333. člena ZPP in v tem delu tožbo zavrgli oz. potrdili sklep. Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, ki se v primeru izgube zaslužka izračuna tako, da se od tega, kar bi oškodovanec v določenem obdobju zaslužil, odšteje tisto, kar je dejansko zaslužil. Renta je odškodnina v denarni obliki, katere skupni znesek ni znan in se plačuje periodično, v vnaprej določenih zneskih. V poštev pride tedaj, ko je škoda bodoča in trajna in je ni mogoče izračunati vnaprej, ker ni gotovosti koliko časa bo trajala in kako se bodo spreminjale razmere: če se škoda zmanjša, se zmanjša tudi renta, če se poveča, se poveča tudi renta. Seveda pa mora obstajati gotovost o bodoči škodi.