238.č člen ZIZ

Odločitev sodišča o (ne) uporabi instrumenta kaznovanja dolžnika v postopku po določbi 226. člena ZIZ je v diskreciji sodišča, saj v primeru če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, pri čemer pa na dejstvo neizpolnitve obveznosti lahko opozori upnik v vlogi, o čemer je potrebno vsebinsko odločiti. Stiki z otrokom so pravica staršev, vendar so stiki določeni v korist otroka in se morajo izvajati na način, ki je v njegovo največjo korist. Stikov, ki otroku niso v korist (kar je nedvomno v času bolezni), starši ne morejo izsiliti. V kolikor pride do situacije, kot je konkretna (nenadna bolezen otroka), ki otežuje ali celo onemogoča stik, je potrebno poiskati ustrezno rešitev, ki je bolj v korist otroka in stik v takšnem primeru dogovoriti drugače. „Pojem korist otroka“ ni opredeljen pozitivno ampak negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist (npr. zdravstveno stanje otroka), saj namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe, ampak naj stiki preprečijo odtujitev otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi med med starši

V poravnavi, ki sta jo udeleženca postopka v tej zadevi sklenila, je bilo dogovorjeno, da bo nasprotni udeleženec, če bo hči v času, ko izvršuje stik z mamo, prebežala k očetu, o tem nemudoma obvestil predlagateljico, ki bo v najkrajšem času prišla na dom očeta, kjer bo oče z dekletom počakal na prihod mame pred vhodnimi vrati, kjer ji bosta skupaj predočila, da je v tem času stik z mamo in da se mora z mamo vrniti domov. Tak dogovor je bil sprejet predvsem zato, ker je izvedenec opozoril, da je pri dekletovih težavah (ki niso majhne) ključnega pomena, da starša nastopita skupaj. Tega pritožnik ni storil.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, temveč le o izvršitvi začasne odredbe, s katero je bil začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Z opredeljeno vsebino odločanja je začrtana tudi meja dopustnih ugovornih razlogov in pravno pomembnih pritožbenih navedb. V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, v skladu s katerim izvršilno sodišče ni upravičeno presojati zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba, temveč mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. To načelo velja tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki, zato v postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je bila odločitev, da se otroka (začasno) dodeli v varstvo in vzgojo določenemu roditelju, v (naj)večjo otrokovo korist. Izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka se praviloma opravi s t. i. posredno izročitvijo, torej z izrekanjem denarne kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi (238.d člen ZIZ). Če izvršba na ta način ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi s