215. člen ZIZ

Neutemeljene so dolžničine pritožbene navedbe o nedopustnosti sodnih penalov zaradi narave nedenarne dolžničine obveznosti (dolžnica navaja, da je ta obveznost nadomestna in ne nadomestna). Sodne penale po 269. členu OZ je namreč mogoče določiti v primeru nadomestnih in nenadomestnih nedenarnih obveznosti. Zato dolžnica nima prav, da bi upnica lahko, ker je dolžničina obveznost nadomestna, vložila le predlog za izvršbo. Dolžnica je bila glede na 212. člen ZIZ upravičena, da se lahko odloči, ali bo predlagala naložitev sodnih penalov ali pa bo vložila predlog za izvršbo za izpolnitev nedenarne obveznosti.

Upnik je z vložitvijo predloga za izvršbo z označbo predmeta, s katerim naj se obveznost izpolni, izčrpal svojo pravico izbire predmeta izvršbe, dolžnik pa ga je kot nesporno prav tako obvestil o svoji izbiri, da izpolni nedenarno terjatev, zato upnik nima upravičenja predlagati zavarovanja z namenom zavarovanja denarne terjatve po istem izvršilnem naslovu, kot je že predlagal izvršbo. Izvršilni naslov je v tem smislu, ker je obveznost postala enostavna, nedenarna, namreč že izčrpan.

Naloge v zvezi z izdajo, vročanjem in izplačevanjem obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje ter obračunavanje obresti tudi po dospelosti opravlja s strani države pooblaščena finančna organizacija - SDH, kot pravni naslednik Slovenske odškodninske družbe, d.d. S tem so ovržene trditve predlagateljev, pri katerih vztrajata v pritožbi, da ni več obveznic RS 21 niti finančne organizacije, ki jo je država pooblastila, da v njenem imenu in za njen račun izvaja naloge v zvezi z izdajo in izplačevanjem obveznic ter obračunavanjem obresti. Če je podlaga za odločanje o vračanju zaplenjenega premoženja ZIKS, ni mogoče obiti specialne ureditve po ZIOOZP. Za določitev odškodnine in obrestovanje obveznic ni mogoče uporabiti druge pravne podlage (ZDen). Čeprav se ureditvi v tem delu deloma razlikujeta, zahteva za uravnoteženje položajev vseh upravičencev do poprave povojnih krivic po presoji Ustavnega sodišča RS ne pomeni popolne izenačitve njihovih položajev glede na različno pravno naravo njihovih zahtevkov. Če se zaplenjeno premoženje vrača kot odškodnina v obveznicah, se vrača v obveznicah, izdanih po ZIOOZP, ki se obrestujejo z letno obrestno mero v višini TOM + 1 %,

Strinjati se je s pritožbo, da imajo vrednost tudi podatki na računalniku. A po prvem odstavku 215. člena ZIZ, ki je v bistvu alternativni način izvršbe, lahko sodišče prve stopnje odločilo le o vrednosti premičnin, ki jih je dolžnik dolžan po izvršilnem naslovu izročiti upniku. Po izvršilnem naslovu je dolžnik dolžan izročiti prenosni računalnik, za katerega sta se stranki strinjali, da znaša vrednost 50,00 EUR.

Zgolj seznanitev o neuspešnem poskusu odvzema računalnika na kraju samem dne 28. 5. 2021 ne zadošča za začetek teka roka skladno z zgoraj navedenim določilom ZIZ. Namen navedenega dela določbe 215. člena ZIZ je namreč v zagotovitvi uresničitve pravice do sodnega varstva upniku, ki ima zoper dolžnika izvršilni naslov in svoje terjatve iz izvršilnega naslova ne more dobiti izpolnjene zaradi okoliščin na strani dolžnika. V kolikor bi želel zakonodajalec upniku navedeno ustavno pravico časovno drugače urediti za primer, ko je upnik osebno prisoten pri poskusu odvzema stvari dolžniku, bi to izrecno opredelil2. Ker določilo tretjega odstavka 215. člena ZIZ uporablja le pojem obveščenost, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da tako jezikovna kot tudi namenska razlaga govorita v prid zaključku sodišča prve stopnje, da upnikov rok za vložitev predloga za cenitev stvari prične teči od prejema obvestila izvršitelja, da stvari pri dolžniku niso bile najdene.

Postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo zaprošene države članice (41. člen Bruseljske uredbe I bis), v obravnavani zadevi torej slovenski predpis (ZIZ). V istem členu je še določeno, da se sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v zaprošeni državi članici, izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v zaprošeni državi članici, kar pomeni, da slovensko sodišče glede vsebine predloga za izvršbo ne sme postavljati nobenih dodatnih zahtev. Upnik je zadostil vsem obveznim sestavinam predloga za izvršbo glede izročitve dolžnikovega avtomobila, saj ga je določno opredelil oziroma individualiziral (tudi z navedbo številke šasije) skupaj z ustreznim naslovom, kjer se nahaja (prvi odstavek 40. člena ZIZ). S tem so navedeni vsi potrebni podatki za opravo izvršbe. ZIZ ne določa nobenega dokazovanja, da je predmet, za katerega se zahteva prisilna izročitev, dejansko na v predlogu navedenem kraju. Prej nasprotno: določa alternativni način izvršbe, če stvari niso bile najdene ne pri dolžniku, ne pri kom drugem (215. člen ZIZ).

Sodišče prve stopnje je odločilo o predlogu po 215. členu ZIZ in o stroških predhodnih pravnih sredstev, kar je vse neposredno povezano le z izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve, ki je bila dovoljena le zoper dolžnika, ne pa tudi zoper hipotekarne dolžnike (ki odgovarjajo le za denarno terjatev iz naslova stroškov postopka, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi). Sodišče tako ni imelo podlage, da je tudi hipotekarnim dolžnikom v plačilo naložilo odmeno za premičnine, ki bi jih dolžnik moral vrniti upniku, ter da je tudi v razmerju do njih odločalo o stroških pravnih sredstev, ki se nanašajo le na nedenarno terjatev. 215. člen ZIZ sodišče uporabi, kadar se stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti upniku, ne najdejo ne pri dolžniku ne pri kom drugem, upnik pa je v predlogu navedel in izkazal, da pri rubežu stvari niso bile najdene in je tako izpolnil pogoje po tej zakonski določbi. V takem primeru sodišče na upnikov predlog oceni vrednost teh stvari in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost upniku. Na podlagi 215. člena ZIZ je dolžniku v plačilo mogoče naložiti zgolj in samo denarni znesek, ki predstavlja ocenjeno vrednost premičnin

Izvršbo obveznosti izročitve dokumentacije, ki je bila dolžniku naložena z izvršilnim naslovom tako, da je sodišče dolžniku naložilo izročitev natančno navedene projektne in gradbene dokumentacije se opravi na način iz 226. člena ZIZ (dejanje, ki ga mora opraviti le dolžnik). Izvršilna sredstva so ius cogens in njihova izbira pri izterjavi nedenarnih terjatev ni v dispoziciji strank. Pri tej izvršbi gre za izvršbo na izročitev listin, zato ne gre za premičnino v smislu 214. in 215. člena ZIZ (izročitev določenih stvari) ali 216. do 219. člena ZIZ (dobava nadomestnih stvari). Dolžnik je ta, ki mora iz svoje poslovne dokumentacije izločiti potrebne dokumente in jih predati upniku. To dejanje pa je nenadomestno. Po določbi prvega odstavka 215. člena ZIZ sodišče, če se premičnine pri dolžniku ali tretjem ne najdejo, na upnikov predlog oceni vrednost stvari in s sklepom dolžniku plačilo te vrednosti v določenem roku. Pri izročitvi poslovne dokumentacije tega instituta ni mogoče uporabiti, saj po naravi stvari ne gre za ocenljive predmete. Smiselno enako velja za dobavo nadomestnih stvari. Iz ureditve slednje izvršbe pa še izhaja, da se prvenstveno najprej opravi kritni nakup (

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je v drugem odstavku 279. člena ZFPPIPP predpisano, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na izločitveno pravico upnika, vendar pa je vpliv stečajnega postopka na začete postopke izvršbe posebej urejen v 132. členu ZFPPIPP. Če v postopku izvršbe upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice (kar je nedvomno primer konkretne izvršbe za izterjavo nedenarne terjatve - izročitev premičnine), se postopek izvršbe ustavi z začetkom stečajnega postopka (1. točka tretjega odstavka 132. člena ZPPIPP).

V izreku opredeljeno obveznost izročitve premičnin tehničnega lesa - kostanja cca 60 m3, ki se nahaja na travniku, je pravilno razumeti v povezavi z obrazložitvijo sodbe, iz katere izhaja, da gre za travnik na dolžnikovem sedežu. Tekom postopka pridobitve izvršilnega naslova o predmetu obveznosti ni bilo nobenega dvoma, kateri les je predmet spora. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je bilo sporno le njegovo lastništvo. Zadošča, da je predmet določljiv (drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Elementi v sodbi, ki se nanašajo na opredelitev vrste, količine in lokacije lesa dopuščajo njegovo individualizacijo.

Zakonska ureditev izvršbe na izročitev določenih stvari ne predvideva nadaljevanja izvršbe s pretvorbo nedenarne terjatve v denarno z naložitvijo plačila vrednosti premičnin, temveč sodišču nalaga, da na predlog upnika izda sklep o ugotovitvi vrednosti premičnin, slednji pa predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik nato predlaga izvršbo za izterjavo denarne terjatve. Šele s tem predlogom lahko pride do prehoda v izvršbo za izterjavo denarne terjatve, kjer pa mora upnik za to predlagati ustrezna sredstva izvršbe, kot so opredeljena v drugem razdelku ZIZ. Vrednost stvari se ne ugotavlja po stanju in cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, saj bi ob upoštevanju zmanjševanja vrednosti določenih (nenadomestnih) stvari, ki upniku pripadajo po izvršilnem naslovu, taka ureditev dolžniku omogočala, da z zavlačevanjem postopka doseže zmanjšanje svoje obveznosti na škodo upnika. Izvršilno sodišče mora pri ugotavljanju vrednosti premičnin upoštevati položaj obeh strank in njuno aktivnost, ter pri oceni izhajati tudi iz načel povrnitve premoženjske škode.

Izvršilni naslov dolžniku nalaga, da je dolžan upniku izročiti konkretne premičnine: 32 fasciklov, ki vsebujejo poslovne listine in spise, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke. Izvršba se opravi po 214. in 215. členu ZIZ.

Zakon predpisuje napotitev na pravdo z zahtevkom za nedopustnost izvršbe le v primerih, ko se ugovor nanaša na samo terjatev, bodisi da je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali je ta zastarala, ali je bila izpolnitev obveznosti odložena za čas, ki še ni iztekel. Ocena vrednosti stvari po določilu 215. člena ZIZ oziroma spor o pravilnosti te cenitve ne more predstavljati razloga za napotitev na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Vrednost stvari po določilu 1. odst. 215. čl. ZIZ se določi po stanju in cenah na dan izdelave cenilskega mnenja.

Ocenitev stvari, ki jo mora dolžnik izročiti upniku, pa ne pri njem, ne pri kom drugem niso bile najdene, mora opraviti sodišče, ne pa upnik. Upnik lahko le predlaga, da sodišče oceni njihovo vrednost.