15. člen ZSZ

V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi; pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Predlagatelj je stavbo zgradil ob vednosti in dovoljenju pravne prednice nasprotne udeleženke ter jo vse od leta 1966 uporabljal, pri čemer mu nasprotna udeleženka priznava pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na stavbišču in stavbi. Z izgradnjo stavbe in pridobitvijo pravice uporabe na stavbišču pa je pravni prednik predlagatelja pridobil tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali je bila zanj plačana posebna odškodnina.

Četudi je zahtevek za plačilo odškodnine nastal zaradi izgube lastnine, nima stvarnopravne, temveč obligacijskopravno naravo. Njegov namen namreč ni v varstvu lastninske pravice, ki je z razlastitvijo že prenehala, temveč v pridobitvi nadomestila, s katerim bo prizadetemu lastniku omogočena pridobitev stvari oziroma pravice iste vrednosti, kot mu je bila odvzeta. Gre torej za obligacijski zahtevek, ki zastara po pravilih ZOR o zastaranju terjatev. S predlogom za izplačilo odškodnine, podanim pred upravnim organom, do pretrganja zastaranja ni prišlo, saj ta o višini odškodnine ni bil pristojen odločati, temveč je bil pristojen le za vodenje postopka za sklenitev sporazuma o odškodnini. Določitev odškodnine je bila v izključni pristojnosti sodišča. Predlagateljica je imela možnost sodno uveljaviti svoj zahtevek, pravico do sodnega varstva pa je pridobila z iztekom trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine pred upravnim organom, saj je drugi odstavek 51. člena ZRPPN jasno določal, da se lahko po izteku tega roka razlaščeni lastnik obrne neposredno na sodišče. Tudi z zahtevo za priznanje prednostne pravice uporabe za gradnjo zastaranje odškodninskega zahtevka ni bil

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Izhajajoč iz dejanske ugotovitve, da gre pri sporni parceli za stavbišče in funkcionalno zemljišče (in je šlo za tako parcelo (v prostorskem smislu) tudi v trenutku uveljavitve ZLNDL), je glede na dejanske ugotovljene okoliščine potrebno samo še ugotoviti, kdo je glede na naravo (prostorsko) navedene sporne parcele bil imetnik pravice uporabe navedene parcele v času uveljavitve ZLNDL. Upoštevajoč naravo zemljišča, vse citirane predpise (vključno z določbami 12. člena ZTLR), kot tudi določbe SZ o lastninjenju stanovanjskih hiš, prevzemu pravic in obveznosti lastnikov stanovanj(skih hiš) in glede funkcionalnega zemljišča (vključno z lastninskopravnimi razmerji glede funkcionalnega zemljišča), je (več kot jasno) v sistemu družbene lastnine sporna parcela pripadala lastniku stavbe, lastnica stavbe pa je nesporno v času uveljavitve ZLNDL bila tožnica.

Veljavnost pogodbe o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana na izdajo potrdila, da ne obstaja predkupna pravica, vendar pa se pogoj v roku (prvotno določenem v trajanju 30 dni in naknadno podaljšanem) ni izpolnil. Ker je primarni dajatveni tožbeni zahtevek zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki nima učinka, je bila njegova pravnomočna zavrnitev pravilna. Tudi če bi zaradi zakonske obveze prodajalca nezazidanega stavbnega zemljišča, da o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvesti predkupnega upravičenca, prodajna pogodba, ki spočetka nima zahtevane kvalificirane oblike, vsebovala implicitno zavezo pogodbenic, da bosta, v primeru odločitve predkupnega upravičenca, da svoje pravice ne izkoristi, pogodbi dali potrebno obliko, tega v tej zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bilo ugotovljeno, da je predkupna upravičenka izrazila namero, da bo izkoristila predkupno pravico, kar je glede na pogodbeno ureditev pomenilo, da se pogoj za začetek učinkovanja zadevne prodajne pogodbe ni uresničil. Ker ta ni učinkovala, na strani toženke ni mogla nastati obveznost, da s tožnico sklene „kupoprodajno pogodbo v notarskem zapisu“, kar je bila tožnica zahtevala s

Sodišče prve stopnje bi moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku zanesljivo ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe pred osnovanjem nove zemljiške knjige. Ne kdo je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe ampak kdo jo je dejansko izvrševal.

Pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti odločiti, da je treba izvesti nove dokaze zaradi ugotovitve novih dejstev, relevantnih za odločitev po določbah zakona, prvič omenjenega v pritožbi, katerih glede na ugovore proti tožbenemu zahtevku v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba ugotavljati. Pravna pravila o gradnji na tujem zemljišču urejajo samo pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Zato tožeča stranka na njihovi podlagi na spornem zemljišču ni mogla pridobiti pravice uporabe. Pravno zmotno je tudi odločanje, ki temelji na predpostavki, da sta lastninska pravica in pravica uporabe na družbeni lastnini tako podobni, da lahko imetnik pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini uveljavlja na isti stvari tudi lastninsko pravico sklicujoč se na institute, ki urejajo pridobivanje lastninske pravice izven predpisov o lastninjenju družbene lastnine.

Pravica uporabe funkcionalnega zemljišča gre lastniku stavbe, ki na zemljišču stoji.

Stavbo, zemljišče pod njo in zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, je potrebno enovito obravnavati. Ne glede na dejstvo, ali so bile nekatere od teh nepremičnin v družbeni, druge pa v zasebni lasti, so se lastninska pravica in eventualna pravica uporabe na stavbah, stavbiščih pod njimi in pripadajočih funkcionalnih zemljiščih v pravnem prometu morale prenašati skupaj, saj stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče ne moreta imeti ločene usode. Skupaj s stanovanjsko hišo, ki se prodaja po določbah SZ, je ne samo možno, temveč potrebno prodati tudi funkcionalno zemljišče, pri čemer se na prvi prenese lastninska pravica, na drugi pa pravica uporabe.

Kolikor bi na zemljiščih tožeče stranke prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZR in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe. Ker pa pravna podlaga v konkretnem primeru ni bil ZR, ampak ZPLPDP (ZNKG) - (Ur.l. SRS, št. 19/76), torej drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, je odločitev tožene stranke zakonita (zavrnitev pritožbe zoper sklep prvostopnega organa o zavržbi zahtevka tožeče stranke).

S potrdilom upravnega organa, da je mogoče zemljišče šteti za funkcionalno po 15. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih, je lahko rešeno predhodno vprašanje o obsegu funkcionalnega zemljišča, ki je v pravnem prometu skupaj s stavbo.

Upravna odločba o kakšni pravici ali pravnem razmerju, ki se pojavlja v pravdnem postopku kot predhodno vprašanje, veže sodišče. Funkcionalnega zemljišča ni mogoče pravno obravnavati ločeno od stavbe na njem. Dogovor o solastnini in uporabi funkcionalnega zemljišča pomeni delitev dediščine.