31. člen ZKZ

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je Zakupna pogodba s sklenitvijo Sodne poravnave 23. 12. 2013 prenehala. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da je RS prenehala biti lastnica sporne nepremičnine s Sodno poravnavo z dne 23. 12. 2013, ko sta toženca proti plačilu zneska 44.109,00 EUR postala vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine (katere del je tudi sporna njiva), je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja tudi, da sta se tožnik in Sklad v petem odstavku 13. člena Zakupne pogodbe med drugim dogovorila, da, če zemljišče v sodnem ali izvensodnem postopku preneha biti last RS, v tem delu zakupna pogodba preneha s pravnomočnostjo sodbe oziroma začetkom veljavnosti listine. To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sta se stranki Zakupne pogodbe izrecno dogovorili za prenehanje te pogodbe v primeru prenehanja lastništva RS na sporni njivi.

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo

Prvostopenjski organ je pravilno štel, da tožeča stranka izkazuje pogoje za izvedbo postopka vpisa GERK na zemljišču, vendar je po ugotovitvi, da je na tem zemljišču že vpisan GERK drugega nosilca, pravilno in skladno z določbami Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev, B.B. poslala poziv za predložitev dokazov o uporabi kmetijskih zemljišč. B.B. je toženi stranki predložil zakupno pogodbo, s katero je izkazal pravico do uporabe zemljišča parc. št. 2484. V zadevi torej niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe tretjega odstavka 34. člena Pravilnika, ker upravni organ izda odločbo o vpisu GERK le v primeru, ko dokazila, s katerimi izkazujeta pravico do uporabe spornega zemljišča, predložita oba nosilca kmetijskih gospodarstev na prekrivajočih GERK-ih, ki pa se o uporabi ne moreta sporazumeti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil skupen namen pravdnih strank sklenitev pogodbe za določen čas, brez možnosti podaljšanja. Ne gre za nejasno določbo in ni podlage za uporabo 83. člena OZ.

Kasnejše prenehanje prepovedi prometa zaradi odvzema statusa zaščitene kmetije samo po sebi še ne pomeni, da naj ne bi šlo za ničen posel, vendar pa vse druge v konkretni zadevi ugotovljene dejanske okoliščine utemeljujejo presojo, da sporni del darilne pogodbe ni ničen. Velikost spornega dela zemljišča v razmerju do celote, dejanska neuporaba v kmetijske obdelovalne namene in umestitev tega dela v območje, ki je urejeno z urbanističnim redom, izkazujejo, da sporni del darilne pogodbe ni imel za posledico drobitve zaščitene kmetije in da odsvojitev zato ni vplivala na njeno ekonomsko moč. Kljub kršitvi prisilnega predpisa namen prepovedi ni bil prizadet (prvi odstavek 103. člena ZOR). Tudi strogo razumevanje ničnosti ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Iste dejanske okoliščine utemeljujejo tudi presojo, da je šlo v konkretnem primeru kvečjemu za prepoved manjšega pomena, vendar pa je bila pogodba izvršena (dejanski razlogi obeh sodišč o sodni overitvi darilne pogodbe in tudi njeni izvedbi v zemljiški knjigi), zaradi česar se ničnost ne more uveljavljati. Na podlagi 31. člena takrat veljavnega ZKZ je lahko zapustnik kot lastnik zaščitene kmetije podaril prvi tožen

Zakup kmetijskih zemljišč kot razlog za predkupno pravico pri nakupu teh zemljišč se izkazuje s pisno zakupno, sklenjeno v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Pravilno je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo določilo 31. člena ZKZ, po katerem se zakupna pogodba podaljša za prvotno dogovorjeno dobo, če jo nobena od strank ne odpove najmanj šest mesecev pred iztekom pogodbe. Ni namreč mogoče pritrditi stališču tožeče stranke, da je treba v predmetnem primeru uporabiti določbe ZOR o zakupu, saj ima o zakupu kmetijskih zemljišč ZKZ specialne določbe. Po izrecnem določilu 568. člena ZOR pa se določbe poglavja ZOR o zakupu ne uporabljajo za zakupe, ki so urejeni s posebnimi predpisi, prav zato pa v konkretnem primeru gre, ko gre za zakup kmetijskih zemljišč, ki je urejen v specialnem predpisu ZKZ.

Zaključek sodišč druge in prve stopnje, da podarjena majhna zgradba z zemljiščem ob njej (kar skupaj predstavlja manjšo stavbno parcelo), ni pomembna za gospodarske potrebe tožnikove kmetije (v smislu 31. člena prej veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih in 22. člena prej veljavnega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev) ter da sporna pogodba ni nična, je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Namen navedenih določb je bil, da se prepreči drobljenje kmetij. Tak namen pa ni mogel biti prizadet z darovanjem manj kot 500 m2 velike parcele v naselju, ki je že po namenu stavbna in ker obstaja za potrebe kmetije posebna stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem.