23.a člen ZKZ

Določbe drugega odstavka 23. a člena ZKZ ni mogoče razlagati tako, da se po ugotovitvi, da kmetijska zemljišča sicer presegajo 20 odstotkov, vendar nihče od sprejemnikov ponudbe ne izpolnjuje pogojev za predkupnega upravičenca po ZKZ, uporabi drug zakon, na primer ZG, in nadaljnji postopek vodi ter presoja izpolnjevane pogojev za predkupnega upravičenca po določbah ZG. Taka razlaga bi presegla jasno zakonsko določbo, iz katere že po jezikovni razlagi izhaja, da ko delež kmetijskih zemljišč predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po drugih določbah drugih zakonov, četudi se v nadaljnjem postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni in ne glede na to, da bi po ZG pa bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje prednostne pravice pri nakupu gozda (deseti odstavek 47. člena ZG).

Vsaj verjetno mora biti izkazano, da oseba, ki je zakupnik, v zakup vzeto zemljišče dejansko obdeluje in sicer, da mora najmanj tri leta uveljavljati ukrepe kmetijske politike. Z dodatnim pogojem se zasleduje cilj, da zemljišče odkupi zakupnik, ki kmetijsko zemljišče obdeluje, kar izhaja iz dejstva, da uveljavlja ukrepe kmetijske politike. Tak cilj je legitimen in utemeljen v prevladujočem javnem interesu.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se v primeru prodaje parcele oziroma sklopa parcel, ki se prodajajo kot celota, pri čemer je po namenski rabi nekaj kmetijske, nekaj pa gozdne rabe, in delež kmetijske namenske rabe predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, določila ZG o predkupnih pravicah ne uporabljajo niti v primeru, ko v postopku odobritve pravnega posla nihče ne uveljavi predkupne pravice po ZKZ uspešno, uveljavljeno predkupno pravico po določilih ZG pa bi bilo sicer priznati?

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

V primeru, če delež kmetijskih zemljišč pri prodaji sklopa zemljiških parcel, od katerih so nekatera po namenski rabi kmetijske, druge pa gozdne, predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, se pri uveljavljanju predkupne pravice pri nakupu uporablja ZKZ, kar pomeni, da je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po ZG, četudi se v postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni.

Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje. Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: „Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi“. Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.

Višje sodišče pojasnjuje, da lahko zakoniti zastopnik ukrepe kmetijske politike uveljavlja le v imenu in za račun društva in ne v svojem imenu, kar pa ne zadostuje, da bi se po ZKZ štelo, da to dela (kot fizična oseba) v svojem imenu in za svoj račun. Za odločitev je zato pomembno predvsem dejstvo, da pritožnica ob sklepanju pogodbe sama kot fizična oseba ni uveljavljala nobenih ukrepov kmetijske politike. Navedeno ni sporno, saj pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da sama (kot fizična oseba) tega pogoja ne izpolnjuje. Za odločitev tudi ni pomembno, kdaj je določilo tretjega odstavka 23.a člena ZKZ stopilo v veljavo, relevantno je le, da je v trenutku uveljavljanja predkupne pravice s strani pritožnice bilo v veljavi. Prehodne določbe novele ZKZ-G v prvem odstavku 54. člena namreč določajo: "Postopki prometa in zakupa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami, začeti do uveljavitve tega zakona, se končajo v skladu z dosedanjimi predpisi". Ker se je postopek prometa s predmetnimi nepremičninami začel po uveljavitvi ZKZ-G, mora potekati že v skladu z določili te novele.

Kadar je prodajano premoženje predmet predkupne pravice, mora upravitelj predlogu za soglasje k sklenitvi pogodbe z dražiteljem oziroma ponudnikom, ki je uspel na javni dražbi, priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da je predkupnemu upravičencu omogočil uresničitev predkupne pravice v skladu s pravili 347. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe sicer ni potrebno (šesti odstavek 341. člena ZFPPIPP), vendar pa mora sodišče to, ali je nepremičnina predmet predkupne pravice, preizkusiti pri odločanju o predlogu za izročitev nepremičnine kupcu. To stori tako, da na podlagi stanja zemljiške knjige preveri, ali obstaja vpisana pogodbena predkupna pravica, in na podlagi podatkov informacije o namembnosti nepremičnine presodi, ali obstaja zakonita predkupna pravica po ZKZ, če gre za kmetijsko zemljišče. Navedeno mora v postopku prodaje kmetijskih zemljišč storiti še posebej skrbno zato, ker je bil z novelo ZKZ-G (ki se uporablja od 13.4.2022 dalje) izbrisan dotedanji 25. člen, ki je določal, da to, ali je pri prodaji upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona, presoja pristojna upravna enota, ki ob neizpolnjevanju pogoj

Primarna intenca ZKZ pri prometu s kmetijskimi zemljišči je, da prednostno upravičenje, da postane lastnik kmetijskih zemljišč, pridobi oseba, ki bo dejansko uporabljala kmetijska zemljišča za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma, da bo zagotovljena njihova čim boljša izraba za kmetijske namene. Zato je promet s kmetijskimi zemljišči deloma omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa ZKZ.