54. člen ZOFVI

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno sklicevalo na analogno uporabo določb ZOFVI, ki se nanašajo na postopek razrešitve ravnatelja, ter ZZ, ki se nanašajo na postopek razrešitve direktorja javnega zavoda. Drugačno pritožbeno stališče, ki se zavzema za popolno avtonomijo sveta zavoda pri imenovanju in razrešitvi vršilca dolžnosti ravnatelja, ni sprejemljivo. Ni pomembno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper redno odpoved iz razloga nesposobnosti, saj je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi za v. d. ravnatelja objektivna posledica dejstva, da je prenehal mandat za opravljanje funkcije vršilca dolžnosti. Odpoved je bila tako nepotrebna in tožniku, ki je imel zoper razrešitev zagotovljeno samostojno pravno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, sodnega varstva zoper odpoved ni bilo treba uveljavljati.

Tudi prepovedi, da bi bila lahko ista oseba v istem zavodu večkrat imenovana za vršilca dolžnosti direktorja, ZLD-1 ne predpisuje, upoštevaje ob tem, da je po poteku mandata direktorja ista oseba lahko znova imenovana za direktorja (tretji odstavek 31. člena ZZ).

Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 8. 2008, za katero se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, sklenil še pogodbo o zaposlitvi za določen čas 11. 11. 2008, saj je bil s sklepom sveta zavoda imenovan za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja za čas od 11. 11. 2008 do imenovanja ravnatelja, največ pa za eno leto, in pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2009, ker je bil s sklepom zavoda imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja za mandatno dobo petih let s 1. 7. 2009. Glede na to, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za drugega učitelja v I. triadi, dejstvo, da je bil imenovan najprej za v. d. ravnatelja, potem pa za ravnatelja tožene stranke za določen čas, na samo sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas nima vpliva. Ker je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto drugega učitelja v I. triadi, se je imel tožnik po izteku mandata pravico vrniti na to delovno mesto. Zato tožniku pri toženi stranki 1. 7. 2014 delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način. Prenehala mu je le pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja, ne pa tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto učitelja, eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije v. d. ravnatelja in eno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje funkcije ravnatelja. Prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je imel tožnik sklenjeno za polovični delovni čas za obdobje od 1. 9. 2007 do 31. 8. 2008 za delovno mesto učitelja predmetnega pouka in učitelja podaljšanega bivanja, drugo, ki je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2008 do 31. 8. 2009, za poučevanje predmetnega pouka in drugega učitelja v I. triadi (za ta del je bila sklenjena le do 11. 11. 2008). Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljati s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za funkcijo v. d. ravnatelja z 11. 11. 2008, ki je bila sklenjena za čas od 11. 8. 2008 do imenovanja novega ravnatelja, vendar največ eno leto. Ko pa je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije ravnatelja, je sklenil četrto pogodbo o zaposlitvi in sicer od 1. 7. 2009 za mandatno dobo petih let. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni šlo za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni ves čas opravljal

Izpodbijani akt ne posega v tožničin pravni položaj, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila tožnica do tedaj že dvakrat imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice in da sta ji v tej funkciji potekla že dva enoletna mandata. Zato na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZOFVI, na podlagi katerega lahko ista oseba v istem zavodu opravlja funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja največ dvakrat, tožnica ne bi mogla biti (že tretjič) imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice.

Izpodbijani akt ne posega v tožničin pravni položaj, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila tožnica do tedaj že dvakrat imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice in da sta ji v tej funkciji potekla že dva enoletna mandata. Zato na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZOFVI, na podlagi katerega lahko ista oseba v istem zavodu opravlja funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja največ dvakrat, tožnica ne bi mogla biti (že tretjič) imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice.

Ker specialni zakon posebej ureja imenovanje vršilca dolžnosti za področja, ki jih določa 1. člen ZOFVI, v teh primerih ni mogoče uporabljati splošnih določb 37. člena ZZ, ampak se uporabljajo določbe specialnega zakona. V 1. odstavku 54. člena ZOFVI je določeno, da če ravnatelju predčasno preneha mandat oziroma če nihče izmed prijavljenih kandidatov za ravnatelja ni imenovan, svet javnega vrtca oziroma šole imenuje vršilca dolžnosti ravnatelja izmed strokovnih delavcev javnega vrtca ali šole oziroma izmed prijavljenih kandidatov, vendar največ za eno leto. Na podlagi 2. odstavka 54. člena ZOFVI v primeru, če v 60 dneh po prenehanju mandata ravnatelja svet javnega vrtca oziroma šole ne imenuje niti ravnatelja niti vršilca dolžnosti ravnatelja, imenuje vršilca dolžnosti ravnatelja v naslednjih osmih dneh minister. Tega imenovanja zakon ne veže na rok enega leta, ampak je ta odvisen od okoliščin in lahko traja vse do imenovanja ravnatelja.

Čeprav ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z izločitvijo sodnice lahko kaže na to, da sodišče stranki ni omogočilo uveljavljanja procesnih pravic, ki jih ji daje ZPP, ter lahko pomeni (vsaj navidezno) tudi poseg v nepristransko sojenje, pa tožnik te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni grajal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in je zato v revizijskem postopku ne more več uveljavljati. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnik iz zdravstvenih razlogov zapustil obravnavo, nadaljevalo z razpravljanjem in zadevo končalo, lahko tožniku res ni bila v celoti dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To bistveno kršitev je tožnik grajal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar sodišče druge stopnje glede te graje ni zavzelo stališča. Zato bi tožnik moral kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP, grajati odločitev sodišča druge stopnje, da le-to bodisi ni zavzelo stališča do bistvene pritožbene navedbe bodisi da ni po uradni dolžnosti upošteval