VSRS Sklep I Up 229/2009

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 11. 2007, s katero je minister za šolstvo in šport na podlagi 54. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI (Ur. l. RS, št. 16/2007- UPB) pod 1. točko izreka za vršilca dolžnosti ravnatelja šole A. od 7. 11. 2007 dalje do imenovanja ravnatelja imenoval B. B., pod 2. točko izreka pa je šoli A. naložil, da mora takoj po izdaji odločbe začeti postopek imenovanja ravnatelja.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica glede na določilo četrtega odstavka 54. člena ZOFVI, po katerem lahko ista oseba v istem zavodu opravlja funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja največ dvakrat, ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe. Med strankama namreč ni sporno, da je bila tožnica predhodno, pred izdajo spornega upravnega akta, že dvakrat največ za eno leto imenovana za v. d. ravnatelja navedene šole, in sicer od 1. 9. 2005 do 1. 9. 2006 in od 1. 9. 2006 dalje (do 1. 9. 2007). Zato je na podlagi 6. točke prvega odstavka 26. (pravilno 36.) člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, ne posega več v tožničin pravni položaj.

3Tožnica vlaga pritožbo zoper sklep prvostopnega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje Upravnemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zgrešilo bistvo tožničinega tožbenega zahtevka in posledično napravilo napačen sklep glede neobstoja njenega pravnega interesa. Ne vtožuje namreč svojega neimenovanja na mesto v. d. ravnatelja, za katerega se ne »poteguje«, temveč ugotovitev, da je v trenutku imenovanja B. B. za v.d. ravnatelja njej sami še tekel reden mandat ravnateljice, zato je B. imenovanje nezakonito. Poleg tega bo zaradi nezakonitega in predčasnega prenehanja funkcije ravnateljice šole A. lahko vtoževala tudi odškodnino od tožene stranke oziroma Glasbene šole A. ter zahtevala pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2003 za čas od 7. 11. 2007 do 31. 7. 2008, kar prav tako pomeni izboljšanje njenega pravnega položaja, ki se je poslabšal zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

4Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev ministra o imenovanju v.d. ravnatelja šole A. na podlagi drugega odstavka 54. člena ZOFVI. Po tej določbi minister, če svet zavoda v 60 dneh po prenehanju mandata ravnatelju javnega vrtca oziroma šole ne imenuje niti ravnatelja niti vršilca dolžnosti ravnatelja, imenuje vršilca dolžnosti ravnatelja v naslednjih osmih dneh. Za tožnico je navedeno imenovanje sporno, ker naj bi bila v času izdaje sporne odločbe na podlagi pogodbe z dne 1. 8. 2003 sama ravnateljica navedene šole.

7Vrhovno sodišča se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravne koristi, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8Zato je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt ne posega v tožničin pravni položaj, pravilna, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila tožnica do tedaj že dvakrat imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice in da sta ji v tej funkciji potekla že dva enoletna mandata. Zato na podlagi četrtega odstavka 54. člena ZOFVI, na podlagi katerega lahko ista oseba v istem zavodu opravlja funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja največ dvakrat, tožnica ne bi mogla biti (že tretjič) imenovana za vršilko dolžnosti ravnateljice v šoli A.

9Prav tako pa se je v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje (21. 3. 2009) tožnici že iztekel njen mandat ravnateljice (31. 7. 2008) po pogodbi z dne 1. 8. 2003 tudi v primeru, da bila ta pogodba veljavna in imenovanje v. d. ravnatelja nezakonito. Zato odprava spornega akta ministra o imenovanju vršilca dolžnosti v omenjeni šoli, tako kot je to v tožnica zahtevala v tožbi, ne bi pomenila, da bi tožnica na tej podlagi (p)ostala ravnateljica navedene šole.

10Glede na pritožbene navedbe, da tožnica ni uveljavljala lastnega imenovanja na navedeno funkcijo, temveč je vložila tožbo na odpravo izpodbijanega akta tožene stranke, ker naj bi bila v času izdaje akta sama ravnateljica, oziroma da je vtoževala, da se ugotovi, da je tožnica ravnateljica navedene glasbene šole v skladu s pogodbo z dne 1. 8. 2003, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da gre za akta sveta šole o imenovanju tožnice za v. d. direktorico in pogodbe ter sklenjenih aneksov k tej pogodbi. To pa niso akti, ki bi jih bilo mogoče na podlagi drugega odstavka 36. člena Zakona o zavodih v povezavi z desetim odstavkom 53. a člena ZOFVI in določb 2. člena ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu, ali pa na njihovi podlagi v upravnem sporu ugotavljati določena dejstva za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov v drugih sporih, s čimer v pritožbi tožnica utemeljuje svoj pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu v obravnavani zadevi.

11Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.