121. člen ZOFVI

Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1, je zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato dejanski zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na izpovedi ravnatelja in pisnih izjavah prič, niso odločilni. ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače

Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.

Ob dejstvu, da tožena stranka ni imela posebej sistemiziranega delovnega mesta svetovalnega delavca za učno pomoč, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice za delovno mesto svetovalni delavec in ji prisodilo osnovno plačo, ki je za to delovno mesto določena.

Izpodbijana sodba o delnem posegu v drugostopenjski posamični upravni akt na način, da so določene dodatne omejitve glede na preostalo delovno zmožnost, ki se nanašajo predvsem na zmanjšano število tedenskih aktivnih učnih ur z dijaki,... temelji izključno na mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče je izvedenskemu mnenju sledilo v celoti, ne da bi predhodno odpravilo protislovje v njegovi oceni. Izvedenec se je namreč strinjal z oceno invalidske komisije II. stopnje, ob tem pa predlagal dodatne omejitve v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo, ki se nanašajo izključno na učno vzgojni proces, čeprav je invalidska komisija II. stopnje izrecno ugotovila, da tožnik za delo učitelja praktičnega pouka sploh več ni zmožen. Zato je ostalo nerazčiščeno vprašanje o tem, ali je tožnik za delo na delovnem mestu, “učitelja praktičnega pouka“, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, sploh še zmožen ali ne.

Zakon in KPVIZ izrecno nista urejala, kakšna je vrednost učne ure (opravljene preko osnovnega normativa). Je pa zaradi enotnega obračuna plač po takratnem Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (v nadaljevanju ZRPJZ), vključno s plačo za delo v okviru povečanega ali zmanjšanega normativa, stranski intervenient izdal srednjim šolam navodilo za izračun plač delavcem po zakonu že 1. 9. 1993. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil revident upravičen do plačila plače za pedagoško delo v okviru povečanega normativa učnih ur v skladu z navodilom pristojnega ministrstva za enotno obračunavanje plač.

Za delo tožnika, ki presega učno obveznost v zakonsko določenih mejah, se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve.

Tožnica za udeležbo na športnem dnevu ni imela dovoljenja ravnateljice tožene stranke, kar pomeni, da se je športnega dne udeležila samovoljno. S tem je kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, s katerimi se je od nje zahtevalo vestno opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu in dolžnost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in smiselno enake določbe 31. in 32. člena ZDR.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učiteljica oz. predavateljica opravi v obsegu nad predpisano tedensko učno obveznostjo, vendar še vedno v okviru z zakonom določene zgornje meje tedenske učne obveznosti v okviru polnega delovnega časa.

Tožnica je bila za polni delovni čas zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov, na delovnem mestu predavateljice pa je opravljala delo v povečanem obsegu. Za to delo se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve. Z upoštevanjem teh dodatkov se vrednotijo le učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom.