119. člen ZOFVI

Učitelji (torej tudi tožnik) so dolžni pripravljati sprotne učne priprave. Ta dolžnost izhaja iz 119. člena ZOFVI, ki določa, da delovna obveznost učitelja obsega tudi pripravo na pouk, ta pa zajema sprotno vsebinsko in metodično pripravo ter pripravo didaktičnih pripomočkov. Priprava sprotne učne priprave je spadala v delovno obveznost tožnika in bi moral z njo razpolagati na način, da jo lahko kadarkoli pokaže bodisi nadrejenemu bodisi nadzornemu organu. Že iz razloga, ker 6. 12. 2023 in 10. 1. 2024 sprotne učne priprave ni imel pri sebi (na delovnem mestu) in je zato ravnateljici na njeno zahtevo tedaj ni mogel pokazati, mu je bilo utemeljeno izdano pisno opozorilo pred odpovedjo. Zgoraj navedeni razlogi pa še ne omogočajo zaključka, da je pisno opozorilo v celoti neutemeljeno, saj ga je sodišče prve stopnje presojalo zgolj v omejenem delu, tj. glede tega, da tožnik učnih priprav ni imel pri sebi. Do (ne)utemeljenosti ostalih očitkov, ki izhajajo iz obrazložitve pisnega opozorila glede sprotnih učnih priprav in sestanka z dne 8. 1. 2024, se ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obvez

Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1, je zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato dejanski zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na izpovedi ravnatelja in pisnih izjavah prič, niso odločilni. ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače

Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov.

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami zakonita in da je ponujeno delo za tožnika ustrezno delo in pri tem pravilno obrazložilo glede očitkov tožnika, da v opisu del in nalog učitelj športne vzgoje z omejitvami, ki mu je bilo ponujeno, ni zajelo osnovne delovne obveznosti učitelja športa vzgoje tj. pouk športne vzgoje. Vzgojno izobraževalno delo v osnovni šoli obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, kar izhaja že iz 38. člena ZOsn, zato zadošča zapis v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, da opravlja zaposleni na delovnem mestu učitelj športa z omejitvami naloge, ki so vezane na neposredna izvajanja vzgojno izobraževalnega dela, saj to že po zakonu zajema pouk in ni nobene potrebe po dodatni opredelitvi v opisu del in nalog, da učitelj športne vzgoje izvaja pouk športne vzgoje ali pedagoško delo.

Učiteljica je bila ves čas prisotna, vendar ni zagotovila varnosti učencev. Naloženo jim je namreč bilo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se obrnejo na liniji samo 63,5 cm pred steno. Pri ustavljanju in obračanju med tekom vedno obstaja nevarnost zdrsa ali padca, s čemer je mogoče računati, zato bi del stene, proti kateremu so tekli devet let in pol stari otroci, bilo potrebno zavarovati.

Zakon in KPVIZ izrecno nista urejala, kakšna je vrednost učne ure (opravljene preko osnovnega normativa). Je pa zaradi enotnega obračuna plač po takratnem Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (v nadaljevanju ZRPJZ), vključno s plačo za delo v okviru povečanega ali zmanjšanega normativa, stranski intervenient izdal srednjim šolam navodilo za izračun plač delavcem po zakonu že 1. 9. 1993. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil revident upravičen do plačila plače za pedagoško delo v okviru povečanega normativa učnih ur v skladu z navodilom pristojnega ministrstva za enotno obračunavanje plač.

Razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZDR in po šestem odstavku 109. člena ZOFVI sta dva različna in samostojna razloga, ki drugače in vezano le na konkreten razlog določata tudi omejitev časa zaposlitve.

Za delo tožnika, ki presega učno obveznost v zakonsko določenih mejah, se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učiteljica oz. predavateljica opravi v obsegu nad predpisano tedensko učno obveznostjo, vendar še vedno v okviru z zakonom določene zgornje meje tedenske učne obveznosti v okviru polnega delovnega časa.

Drugostopenjska ugotovitev o tem, da je tožnica opravila 5 učnih ur dnevno (polnih in ne le v trajanju 50 minut), po svoji naravi predstavlja ugotovitev dejanske narave. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, je bilo pri odločitvi o reviziji dolžno upoštevati trajanje tožničine učne ure v takšnem obsegu, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče. Iz 119. člena ZOFVI resda izhaja, da vzgojno-izobraževalno delo ne obsega le učne obveznosti in priprav, temveč tudi drugo delo, ki je potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica starejša delavka, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje dosegla polni delovni čas že z opravljenimi učnimi urami, pripravami na ure in vštetim odmorom med delom. Drugo delo bi tako lahko opravila kvečjemu z delom preko polnega delovnega časa, katerega pa ji tožena stranka zaradi priznanega varstva (2. alinea drugega odstavka 145. člena in sedmi odstavek 147. člena ZDR) ni smela naložiti.

Tožnica je bila za polni delovni čas zaposlena kot učiteljica strokovnih predmetov, na delovnem mestu predavateljice pa je opravljala delo v povečanem obsegu. Za to delo se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve. Z upoštevanjem teh dodatkov se vrednotijo le učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom.

Pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, pri razlagi predmetnega instituta pušča določeno polje proste presoje toženi stranki, poleg tega je ravno tožena stranka organ, ki je sprejel Pravilnik/96, in ga zato lahko do določene mere avtonomno razlaga. To pomeni, da je interpretacija spornega razmerja glede ocenjevanja dodatnega strokovnega dela s strani sodišča stroga glede na zakonsko pooblastilo in morebitne druge zakonske določbe, ki urejajo dodatno strokovno delo (sistematična metoda razlage), ob upoštevanju splošnih določb ZOFVI, kot interpretativnega pomagala, z vidika presoje pravilnosti uporabe Pravilnika/96. Iz narave stvari glede na splošne določbe ZOFVI izhaja, da v srednjih šolah naloga učiteljev ni samo izobraževanje, ampak tudi vzgoja (1. in 2. člen ZOFVI). Zaradi tega iz ZOFVI ne izhaja, da je dodatno strokovno delo, ki je relevantno za napredovanje učitelja, samo tisto delo, ki je povezano s strokovno izobrazbo učitelja. Odločilno za razlago predmetnega pojma, ki sicer izhaja že iz ZOFVI, pa je be