17. člen ZPSV

Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.

Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.

Ker so posamezna obvezna socialna zavarovanja urejena v različnih področnih zakonih, ki vsak zase urejajo (materialne) pogoje za vključitev v posamezno zavarovanje in ker je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca z odločbo v pristojnosti različnih nosilcev obveznih zavarovanj, prijava osebe v zavarovanje po uradni dolžnosti na podlagi odločbe enega od njih, lahko pomeni le prijavo v tisto obvezno socialno zavarovanje, na katero se takšna odločba nanaša. Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju revidentove lastnosti kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvostopenjskemu davčnemu organu ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov tudi za druga obvezna socialna zavarovanja. Davčni organ lahko na podlagi svojih zakonskih pristojnosti opravi (le) nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov v okviru že urejenega oziroma določenega zavarovanega statusa na matičnem področju.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da ugotovitvena odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o obstoju lastnosti tožeče stranke kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Finančni upravi Republike Slovenije predstavlja podlago za odmero socialnih prispevkov za vsa druga socialna zavarovanja.

Na podlagi določbe 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi.

Finančni organ je ugotovil, da tožnica ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obravnavanem obdobju v skladu z določili ZPIZ-2. Finančni organ pa izvaja le nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov zavezancev, v skladu z določili Zakona o davčnem postopku in se ne more spuščati v zavarovalna razmerja med zavarovancem in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika in direktorja družbe gre za notranje razmerje med direktorjem kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca, in fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, za iste fizične osebe. Dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, je tako onemogočena. Zato tako razmerje ne more biti pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in prvega odstavka 9. člena ZDR-1. V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena ZPIZ-1 je glede poslovodenja družb kot podlaga za obvezno zavarovanje po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 upoštevano takšno pravno razmerje, ko poslovodja posebej ni obvezno zavarovan na drugi pravni podlagi, hkrati pa dosega iz naslova opravljanja te funkcije takšne dohodke, ki predstavljajo osnovo za obračun dohodka najmanj v znesku minimalne plače. Oba pogoja skupaj s statusom poslovodenja predstavljata pravno podlago za nastanek obveznega zavarovanja. Ob tako izpolnjenih pogojih traja na podlagi 33. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovanje vse od vpisa poslovodne osebe v sodni register do nje

Tožnik je bil edini družbenik in hkrati direktor družbe A. d.o.o., nad katero se je v letu 2009 začel stečajni postopek. Kot tak je imel status samozaposlenega in je bil tudi dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost.

Tožnica v času, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica posameznica, ni plačevala prispevkov za socialno varnost, ki so z zakonom določene obvezne dajatve. Če zavezanec obveznih dajatev v skladu z ZPSV ne plača, jih odmeri in opravi izvršbo davčni organ. V zvezi z ugovorom tožnice, da je dejavnost opravljala dopolnilno, sodišče pojasnjuje, da glede na določbe 15. člena ZPIZ-1, 17. člena ZPIZ-1 in 5. točke 15. člena ZZVZZ opravljanje dejavnosti kot „dopolnilne“ ni vezano na odločitev osebe, ki se vpisuje v register samostojnih podjetnikov, temveč na izpolnjevanje pogojev, ki jih določata ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ.

Obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost je vezana na status zavezanca zavarovanja, ki ga pridobi z vpisom v ustrezni register, in ni odvisna od tega, ali zavezanec tudi dejansko opravlja dejavnost oziroma pridobiva dohodke iz te dejavnosti.

Iz določb ZDavP in ZPSV izhaja, da se prispevki po določbah ZDavP obravnavajo enako kot davki, in da zanje, razen v 223.a členu ZDavP izrecno izključenih določb, veljajo vse določbe ZDavP, torej tudi določbe 85., 96. in 105. člena.

Na podlagi 1. odstavka 214. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog davčnega organa kot prekrškovnega organa, ki je bil storilki izdan zaradi kršitev ZPSV, ki jo je umestiti v pojem „davčnih kršitev“, izključno krajevno pristojno okrajno sodišče, ki ima sedež na sedežu okrožnega sodišča.