14. člen ZPSV

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati določila četrtega odstavka 3. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Sodišče vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 in druge), v okvir trditvenega bremena stranke pa zato sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Ob predpostavki, da je delavcu skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR‑1 zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (minimalna plača oz. izhodiščna plača po kolektivni pogodbi), po presoji pritožbenega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec v okviru načela pogodbene svobode v pogodbi o zaposlitvi ne bi smela dogovoriti za drugi bruto (ki je dejansko sestavljen iz prvega bruta in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec).</

Zavezanci za prispevke za socialno varnost so tako zavarovanci kot delodajalci. ZDavP-2 v 352. členu določa, da tako prispevke, za katere je zavezanec zavarovanec, kot tudi prispevke, za katere je zavezanec delodajalec, izračuna, odtegne in plača plačnik davka ter da se v obeh primerih izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev. Ta obračun predstavlja zbir obveznosti za zaposlene delavce, zato se v primeru, ko plačani znesek ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti, obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot to določa 93. člen ZDavP-2. Podlaga za plačilo prispevkov so torej zbirni podatki iz obračuna, medtem ko se individualni podatki po posameznem davčnem zavezancu zgolj izkazujejo ter se s tem omogoča vpogled v podatke o obračunanih in dejansko plačanih prispevkih. Niso pa individualni podatki podlaga za odtegljaj oziroma za izvršeno plačilo. Tožnik zato s sklicevanjem na ločeno izkazovanje podatkov iz obračuna davčnih odtegljajev po posameznih davčnih zavezancih, ki naj bi mu dalo možnost, da individualno, ločeno od ostalih zaposlenih, poravna zgolj svoje obveznosti iz naslova prispevkov, ne more biti uspešen. Način plačila obveznosti iz naslova prispevkov je pred

Pri preizkusu objektivne umeščenosti odmerjene odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode in kot celote je treba upoštevati celoten sklop dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki tvorijo pravnoodločilno dejansko podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poleg presoje podlag za odmero odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode ves čas obravnavati kot celoto. Pomemben je (predvsem) končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode). Izgubo dohodka, zmanjšano za prispevke za socialno varnost, je mogoče izračunati z uporabo materialnega prava. Stopnja prispevkov za socialno varnost, ki se na podlagi določb ZPSV obračunavajo od plač oseb, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, je v relevantnem času znašala 22,10 %. Glede tožnikove davčne oziroma dohodninske obveznosti pa je treba uporabiti določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova glede na določbe 15. člena ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Obračun njene akontacije in plačilo v korist javn

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.