87. člen ZVojI

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravice, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati. V skladu s 87. členom ZVojI pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega (prvi odstavek), pač pa se lahko podedujejo in dedičem na podlagi ustreznih dokazil izplačajo zgolj denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani (drugi odstavek). Glede na opisano ureditev lahko torej dediči dedujejo le tiste prejemke, odmerjene po ZVojI, ki so bili uživalcu pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. I U 1425/2012 z dne 12. 3. 2013), kar pa za obravnavani primer ne velja.

Za potrebe upravnega spora je treba določbo prvega odstavka 100. člena ZPP razlagati tako, da je tožba v upravnem sporu (nadaljnje) dejanje pooblaščenca, ki ga je mogoče opraviti tudi na podlagi predhodno podanega pooblastila, čeprav je pooblastitelj, ki je bil stranka v upravnem postopku, pred vložitvijo tožbe umrl. Pri tem pa je pomembno, da iz pooblastila izhaja, da vključuje (tudi) vložitev tožbe v upravnem sporu. Pooblastilo, ki ga je pokojni tožnik v tem primeru dal svojemu pooblaščencu (odvetniku), je splošno pooblastilo za zastopanje pred državnimi organi in sodišči, zato vključuje tudi pooblastilo, da pooblaščenec poleg pravnih sredstev v upravnem postopku vloži tudi tožbo za uveljavljanje sodnega varstva v upravnem sporu. Tako pooblastilo pa velja do preklica s strani dedičev, kot to določa citirana določba 100. člena ZPP. Pooblaščenec je torej na podlagi te zakonske določbe in glede na razmerje njene veljave v upravnem sporu na podlagi 22. člena ZUS-1 upravičen vložiti tožbo v upravnem sporu, enako pa velja tudi za pritožbo, saj navedeno pooblastilo iz 100. člena ZPP učinkuje do pravnomočnosti izpodbijanega upravnega akta, ki pa nastopi šele po koncu (more

Tožnik je umrl že pred vložitvijo tožbe, zato ne more biti stranka obravnavanega upravnega spora.

Pravice, ki je osebna, ker je vezana na določeno osebo, in se z njo izraža izključno pravno razmerje te osebe, ni mogoče prenašati na druge. Taka pravica s smrtjo nosilca te pravice ugasne, ker je ni mogoče podedovati. Če ni materialnega nasledstva pravice, pa tudi ni možno procesno nasledstvo, to je nadaljevanje postopka, v katerem upravičenec do pravice le-to šele uveljavlja. Pravica do statusa in z njim povezane pravice so podprte z določbo 87. člena ZvojI in so pravice, ki so vezane na osebo. Dediči dedujejo le tiste prejemke, ki so uživalcu te pravice priznani z dokončno in izvršljivo odločbo.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Vprašanje razlage zakonske določbe, ki je jasna in ne potrebuje dodatne razlage, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Upravičenec do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je umrl še pred odločitvijo prvostopnega organa v ponovljenem postopku. S smrtjo upravičenca je zato ta pravica ugasnila, zaradi česar v zadevi ni bilo pogojev za nadaljevanje postopka.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna in neprenosljiva pravica. Ker je upravičenka umrla med upravnim postopkom za priznanje te pravice, je ta pravica ugasnila z njeno smrtjo.

Dediči po uživalcu denarnih prejemkov po Zakonu o vojnih invalidih lahko uveljavljajo izplačilo le tistih denarnih prejemkov, ki so ob uživalčevi smrti že zapadli v plačilo, pa še niso bili izplačani. Z novelo zakona, tudi če velja za nazaj, na novo določeni oziroma povišani denarni prejemki zapadejo v plačilo šele po uveljavitvi novele zakona, praviloma v roku, ki ga taka novela zakona določi.

Tožena stranka odločitev opira na stališče, da je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN osebna pravica, in kot taka nepodedljiva, ter da z upravičenčevo smrtjo preneha, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003. Tudi če bi se upravno sodišče strinjalo s stališčem iz navedenega sklepa, pa se deloma ne strinja, ker meni, da vsaj glede prejemkov iz naslova mesečne rente glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije ni utemeljeno delati razlike med vojnimi invalidi (katerih denarnih prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo - 2. odstavek 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 – 75/97) in osebami s statusom žrtve vojnega nasilja, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je tožničino zahtevo presojala izključno z vidika določbe 10. člena ZZVN, ni pa pri tem upoštevala specifičnih okoliščin primera.