49. člen ZVojI

Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.

Pri pridobitvi pravice do pokojnine tožnikove soproge gre za nove prejemke, ki se upoštevajo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, zato je odločitev iz izpodbijane odločbe zakonske partnerke pravilna, saj je sprememba nastala z dnem 25. 8. 2019 (upokojitev tožnikove soproge), pravica do veteranskega dodatka pa ne pripada več od 1. 9. 2019.

S sodbo tega sodišča I U 967/2018 je bila odločba o pravici do veteranskega dodatka odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zato je s tem odpadla tudi podlaga za izdajo odločbe, izpodbijane v tem upravnem sporu, ki je, kot rečeno, izključno temeljila na odločbi št. 130/97/2014-48 z dne 31. 5. 2017.

Ko je tožnik 31. 7. 2015 vložil ponovno zahtevo za priznanje pravice do veteranskega dodatka za obdobje od 1. 8. 2015 dalje, je organ moral presojati, ali so se razmere v zvezi z odmero veteranskega dodatka spremenile glede na izdano odločbo z dne 22. 7. 2015. Z izpodbijano odločbo je ugotovil, da je dejansko stanje glede pripadkov v tožnikovi družini enako, kot je ugotovil z odločbo z dne 22. 7. 2015, za čas od 1. 7. 2015 dalje. Pri ugotavljanju dejanskega stanja, ko je ugotavljal, ali je prišlo do spremembe glede na odločbo z dne 22. 7. 2015, pa je bil dolžan uporabiti določbo 51. člena ZvojI.

Upravni organ je pri svoji odločitvi napačno ugotovil dejansko stanje, ko je upošteval, da iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za mesec december 2014 v višini 529,50 EUR neto. Za mesec december 2014 bi namreč moral na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje upoštevati le denarno nadomestilo od dne 4. 12. 2014 ter do 31. 12. 2014. Za čas do 4. 12. 2014 odločba Zavoda RS za zaposlovanje, na katero je svoje ugotovitve oprl organ, ni relevanten dokaz.

Pri izračunu invalidskega dodatka je bistveno, da se je dohodek prenehal izplačevati v letu, za katerega se prejemki upoštevajo, ter ga tudi v času odločanja o odmeri invalidskega dodatka tožnikova partnerka ni več prejemala. Pri tem pa ni pomembno, da je denarno nadomestilo obdavčljiv vir dohodnine, temveč je relevantno le ali gre za dohodek, ki ga je mogoče opredeliti kot redni prejemek upravičenca in njegovih družinskih članov.