25. člen ZVojI

Sodišče ne dvomi v to, da tožnik za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo, vendar iz mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta bili podlagi za odločitev v tej zadevi, izhaja, da ga potrebuje izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane za priznanje vojne invalidnosti (torej ne na podlagi priznane vojne invalidnosti), zato toženka ni imela podlage, da mu prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti.

Če invalid ne izkaže, da pomoč in postrežbo potrebuje za opravljanje večine od šestih osnovnih življenjskih potreb, se mu dodatek za pomoč in postrežbo ne prizna. Revidentu je bila z odločbo tožene stranke pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ukinjena šele po izdaji odločbe prvostopenjskega organa, zato z odločitvijo tožene stranke ni bilo poseženo v njegove pravice za nazaj. Opustitev glavne obravnave ni bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če tožnik ne obrazloži pravne pomembnosti predlaganih dokazov za odločitev v zadevi.

Niti v Zakonu o vojnih veteranih niti v Zakonu o vojnih invalidih ni podlage za priznanje pravic iz naslova statusa vojnega veterana za nazaj.

Določbe ZVojI kljub noveli ZVojI-C ne določajo, s katerim posebnim datumom začne učinkovati odločba, izdana na podlagi navedenega člena. Zato je treba šteti, da odločba učinkuje lahko le za vnaprej, enako pa velja tudi za revizijsko odločbo. Ker gre pri tožnici za dedno bolezen, kar pomeni, da izguba vida ni neposredna posledica vojnih razmer, tožnica ni upravičena do dodatka za posebno invalidnost (21. člen ZVojI), dodatek za pomoč in postrežbo pa je tožnici potreben izključno na podlagi druge invalidnosti (1. odstavek 25. člena ZVojI).

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po določbi 22. člena ZVojI presoja glede na celovito invalidnost, ne glede na njen izvor, če je neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb.

Dokazna ocena tožene stranke, da gre pri tožnikovi bolezni za prirojeno malformacijo nima ustrezne obrazložitve, ki jo zahtevajo pravila dokazovanja po ZUP ob upoštevanju dejstva, da se v obravnavanem sporu dokazni postopek nanaša za varstvo pravic v zvezi z invalidnostjo, ki so del socialnih pravic iz določila 2. odstavka 50. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I). Tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje z nobenim stavkom v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne obrazloži niti ne pojasni, zakaj je mogoče sklepati, da je tožnikova bolezen prirojena. Sama trditev, četudi je povzeta od mnenja ekspertne zdravniške komisije, v konkretnem primeru, v katerem gre za ugotavljanje statusa in pripadajočih pravic civilnega invalida vojne po uradni dolžnosti in gre za zmanjšanje pridobljene ravni pravic tožnika, ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe. Kajti, ugotovitev zdravniške komisije mora biti do neke mere utemeljena. Ta mera je določena z ZVojI in sicer gre za možnost sklepanja, da so vojne razmere na bolezen precej vplivale, da se je poslabšala (19. člen ZVojI). V smislu tega dokaznega standarda je treba v konkretnem primeru u

Ker je 80% vojna invalidnost priznana za popolno slepoto na obeh očeh, torej isto okvaro zdravja, katera se ne upošteva (t.j. popolna slepota) osnovno endogeno obolenje (druga invalidnost) je bistveno, če je pomoč in postrežba potrebna po obeh osnovah.