11. člen ZVojI

Pri tem po presoji sodišča ne samo namenska, pač pa tudi jezikovna razlaga 45. člena ZVojI pripelje do zaključka, da je samohranilec tisti prejemnik invalidskega dodatka, ki se sam preživlja. Pogoj iz prvega odstavka 45. člena ZVojI je treba razumeti v pomenu, da ga izpolnjuje vojni invalid, ki se je primoran preživljati sam, ker ga nihče drug ne preživlja.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.

Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi preživninske obveznosti toženke upoštevalo vrednostni trikotnik in sicer potrebe mladoletnih otrok ter materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank. Glede na materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank je pravilno ocenilo, katere mesečne in letne preživninske potrebe otrok lahko krijeta pravdni stranki in v kakšnem razmerju. Tožnik na podlagi ZVojl prejema mesečno 1.930,00 EUR. Zmotne so pritožbene navedbe, da gre za denarne prejemke, ki jih ni mogoče upoštevati v okviru materialnih in pridobitnih zmožnosti tožnika, ker so ta denarna sredstva namenjena zgolj njegovemu preživljanju in vsakodnevnemu blaženju njegovih težav, ki jih ima kot invalid. Preživninska obveznost se določi oziroma porazdeli med preživninska zavezanca, glede na ugotovljene dejanske okoliščine ob izdaji sodbe.

Tožnik je ugovor zoper mnenje zdravniške komisije prve stopnje vložil po preteku v 3. odstavku 100. člena ZVojI predpisanega roka osmih dni. Zato je bil ugovor pravilno zavržen. Zdraviliško in klimatsko zdravljenje zaradi iste bolezni je možno odobriti praviloma le enkrat na dve leti. Iz mnenja zdravniške komisije prve stopnje pa izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 8. člena Pravilnika o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov glede zaporedja let.

Upravičenost do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvedeniških mnenj, to je v tem primeru izvidov in mnenj pristojne zdravniške komisije (97. člen ZVojI). Ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena Pravilnika je praviloma zdraviliško zdravljenje zaradi iste bolezni možno le enkrat na dve leti.