103. člen ZASP

Avtorska pravica nastane ipso facto, avtorju pripada na podlagi same stvaritve dela. Opredelitev, da gre za kinematografsko ustvarjanje, sama po sebi še ne pomeni, da gre za avtorsko delo, saj mora to izpolnjevati predpostavke iz prvega odstavka 3. člena ZAP. Za avtorsko delo po tej splošni določbi velja stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti in drugih področij ustvarjalnosti, ne glede na vrsto, način in oblike izražanja, če ni v ZAP drugače določeno.

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Tožeča stranka je upravičena od tožene stranke zahtevati plačilo nadomestila za pravice v primeru kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih, med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela. Sodišče v primeru, ko prejme zahtevek za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic in ne obstaja sporazumno ali enostransko določena tarifa, primerno nadomestilo določi le z veljavnostjo za konkretni primer (objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnosti). Tako določeno primerno nadomestilo za uporabo pravic velja le za stranke konkretnega postopka in ni neposredno uporabljivo za določitev primernega nadomestila za uporabo pravic v drugem sodnem postopku, med drugimi pravdnimi strankami. Primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih znaša 0,246 EUR na naročnika.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi

Kratki glasbeni filmi spadajo med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, jasno določa drugi odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.

Gre za pravno praznino tudi glede kabelske retransmisije, saj tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da tarifa ne ločuje kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov. Vendar to ne pomeni, da je odločitev napačna, ali celo, da je odločeno mimo zahtevka, pač pa le, da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od toženke zahtevah še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov.

Fonogram je le posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov ali nadomestka zvokov. „Slušni del“ avdiovizualnega dela nima pravne narave fonograma.

Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %. Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.

Bistvena pogoja za citat po 51. členu ZASP sta obstoj kreativnega nosilca citata in obstoj citirnega namena. Citirni namen je podan, če obstaja med glavnim delom in citatom notranja povezava (vsebinska interakcija). Povezava med obema deloma mora biti pri citiranju taka, da je nosilec citata glavno delo, citirano delo pa pomožno, pri čemer je težišče na lastni duhovni stvaritvi glavnega dela. Če nekdo tuje delo pritegne v svojega, da ga okrasi, da z njim zabava ali zaradi tujega dela samega, citirni namen ni izpolnjen, ampak gre za izkoriščanje tujega dela. Citirni namen se ugotavlja vsakič konkretno glede na vrsto, vsebino in namen glavnega dela. Tako pri soočenju, ponazoritvi ali napotitvi pa mora iti za interakcijo dveh avtorskih del. V prvem primeru za negativno, pozitivno ali nevtralno predstavitev, v drugem primeru za pojasnitev, v tretjem primeru pa za opozorilo na citirano delo.

Tožničina aktivna legitimacija za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na kabelsko transmitiranih avdiovizualnih delih od 11.10.2010 ni več podana, saj je njeno začasno dovoljenje prenehalo veljati z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA s 11. 10. 2010. S prenehanjem začasnega dovoljenja je odpadlo njeno upravičenje za zbiranje avtorskih nadomestil za uporabo. Ker nima več statusa kolektivne organizacije za upravljanje obravnavanih avtorskih pravic, tako ni več upravičena do plačila nadomestila, ki jih je imela pred tem urejena s toženko v dveh pogodbah. Tožeča stranka je v vlogi z dne 10. 1. 2014 spreminjala in dopolnjevala določene tožbene navedbe, zaradi česar pa tožbeni zahtevek v skladu s 3. odstavkom 184. člena ZPP ni bil spremenjen. Neizdaja sklepa o dovolitvi spremembe tožbe (185. člena ZPP), bi lahko predstavljala kršitev postopka relativnega značaja, a tega tožena stranka ne zatrjuje; v pritožbi niti konkretno ne opredeli, na kakšen način bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.