58. člen ZObr

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila službe v slovenski vojski v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

Sodišči sta potrdili izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (peti odstavek 58. člena ZObr). Pri tem sta upoštevali, da je tožnik s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino. Kot bistveno sta upoštevali tožnikov položaj in strogo hierarhično ureditev v vojski. Ravno zaradi visokega položaja se je od njega pričakoval višji nivo ravnanja in obnašanja, ker mora biti zgled drugim pripadnikom SV, hkrati pa s svojim ravnanjem predstavlja SV. Ob obstoju te okoliščine nenazadnje pa tudi dejstva, da je šlo za večje številko kršitev in da imajo dejanja tožnika znake kaznivega dejanja, na izbiro milejšega disciplinskega ukrepa niso mogle vplivati okoliščine, ki jih je navajal tožnik, in sicer da je starejši delavec, ki do obravnavane kršitve še ni bil disciplinsko kaznovan, in je bil za svoje delo tudi pohvaljen in nagrajen.

Tožnik izvedenstva ni opravil v okviru dela na fakulteti in tudi ni šlo za znanstveno delo, temveč je za izdelavo izvedenskega mnenja v sodnem postopku potreboval soglasje ministra, saj je za pripravo mnenja uporabil enaka oziroma podobna znanja, kot jih uporablja pri svojem delu, delo pa je opravil za drug organ (sodišče), za opravljeno delo pa je prejel tudi plačilo (drugi odstavek 91. člena ZObr). Opravljanje dela v gospodarskih družbah ali opravljanje enakih oziroma podobnih del pri drugem organu ali organizaciji, brez pisnega dovoljenja ministra, razen za delo, za katero po tem zakonu dovoljenje ni potrebno, predstavlja kršitev vojaške discipline po 13. točki tretjega odstavka 57. člena ZObr. Ker je tožnik storil lažjo kršitev vojaške discipline po citiranem določilu, se mu je pravilno izrekel disciplinski ukrep javni opomin pred enoto po prvem odstavku 58. člena ZObr.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za sporno obdobje ni dokazal utemeljenih izhodov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je s takšnim ravnanjem dajal negativen zgled ostalim zaposlenim v enoti, ki so torej morali delati, medtem ko je tožnik lahko neupravičeno zapuščal delovno mesto za dalj časa, teh izhodov pa tudi ni ustrezno registriral. Tudi po stališču pritožbenega sodišča takšno ravnanje vpliva na delovno klimo in storilnost ostalih zaposlenih, torej so podane hujše škodljive posledice v smislu 6. odstavka 57. člena ZObr. Za presojo o zastaranju začetka disciplinskega postopka je odločilno, kdaj se je s kršitvami seznanil načelnik Generalštaba Slovenske vojske - kot oseba, ki je po zakonu upravičena odločati o uvedbi disciplinskega postopka v skladu s 7. odstavkom 57. člena ZObr in 114. členom Pravil. Šele takrat prične teči rok iz 9. odstavka 57. člena ZObr.

Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

Glede na pravnomočno odločitev o nezakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline, in reintegraciji tožnice, je tožnica upravičena tudi do reparacije. Do popolne reparacije bi bila upravičena le do zaposlitve pri drugem delodajalcu, v času nove zaposlitve pa le do morebitne razlike v plači in regresu za letni dopust, ob upoštevanju njene zadnje dokončne odločbe o razporeditvi.

Varnostni zadržek ni institut kazenskega prava in ne obstaja na predpostavki prejšnje pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje. Tudi naknadno ugotovljena, vendar za kazenski pregon že zastarana dejanja, lahko pomenijo razlog za varnostno preverjanje, ob ugotovljenem varnostnem zadržku pa samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev zadržka je predvsem stvar organa, ki oblikuje takšno oceno, obseg sodne presoje utemeljenosti oziroma upravičenosti takšne ocene pa glede na posebno ureditev na tem področju zelo omejen.

Tožnik je v spornem obdobju prejemal nadomestilo za ločeno življenje, do katerega ni bil upravičen zaradi razveze zakonske zveze. S tem je storil težjo kršitev discipline po 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa), zato je izrečeni disciplinski ukrep (prenehanja delovnega razmerja) zakonit.

Tožnik je v bivalnem prostoru pil pivo, s čimer je kršil hišni red, ki prepoveduje vnašanje in uživanje alkohola v bivalno namestitvenih prostorih, kar je težja kršitev vojaške discipline, ki jo ZObr v 6. točki četrtega odstavka 57. člena opredeljuje kot odklonitev, neizvršitev ali nepopolno izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja, za katera je bila tožniku utemeljeno izrečena denarna kazen v višini 5% mesečne plače.

Tožena stranka je tožnici v izrečenem disciplinskem ukrepu neutemeljeno očitala, da je neupravičeno prejemala dodatek za ločeno življenje, ker zaradi razveze zakonske zveze do njega ni bila upravičena. Tožnica nadomestila po razvezi zakonske zveze namreč ni več prejemala. Okoliščina, da je v spornem času živela skupaj z novim partnerjem, ni pravnoodločilna, ker njuna skupnost, ob dejstvu, da je bila tožnica še poročena, ni mogla biti veljavna zunajzakonska skupnost.

Tožniku pravica do obrambe ni bila kršena, saj je bila disciplinska obravnava izvedena skoraj tri mesece po nezgodi, ko je bil tožnik že nekaj časa v domači oskrbi. Toženi stranki tudi ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala kakršenkoli sum v njegovo sposobnost spremljanja in razumevanja dejanj. Iz tega razloga okoliščina, da je bil tožnik v času postopka v bolniškem staležu, še ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben spremljati disciplinskega postopka. Na disciplinski obravnavi tudi ni izpostavil, da ne bi razumel vsebine sklepa o uvedbi disciplinskega postopka ali poteka obravnave, po pravnem pouku pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam.

Tožena stranka je prvo razpisano disciplinsko obravnavo zaradi tožnikovih zdravstvenih težav preložila in ga dvakrat pozvala, naj poda zagovor v pisni obliki, a tega ni storil. Zaradi spoštovanja rokov je drugo obravnavo opravila v odsotnosti tožnika, saj zaradi spoštovanja tožnikove pravice do zagovora ni bila dolžna disciplinske obravnave prelagati in ob tem tvegati zastaranje postopka.

Odločba o disciplinski odgovornosti, v izreku katere je navedeno, da je tožnik lažno prikazoval dejstva in si tako pridobil večjo premoženjsko korist, vsebuje vse sestavne dele, tožena stranka pri njeni sestavi ni kršila pravil postopka, to je pravil ZPP, ki se v disciplinskem postopku smiselno uporablja.

Disciplinska obravnava ni bila nezakonito opravljena v tožnikovi nenavzočnosti. Izraba letnega dopusta ni razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka disciplinsko obravnavo preložiti, ker koriščenje letnega dopusta tožniku ni preprečevalo, da se disciplinske obravnave, o kateri je bil pravočasno obveščen, udeleži.

Glede na to, da je tožena stranka enkrat preložila disciplinsko obravnavo in da je tožnika pozvala, naj poda pisni zagovor, je zakonito vodila disciplinski postopek, saj je storila vse, da bi tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, omogočila zagovor. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je bila kot delodajalec vezana na zakonske roke, v katerih je morala izpeljati disciplinski postopek, saj bi bil v nasprotnem primeru disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen nezakonito.

Tožnik je s predlaganjem dodatnih dokazov (priče in listin) želel dokazati, da je k njegovemu ravnanju pripomogla tudi nadrejena delavka sama. Iz odločbe disciplinskega organa prve stopnje izhaja, da je bila ta (olajševalna) okoliščina že upoštevana pri izbiri disciplinskega ukrepa. Sodišči sta zato utemeljeno zavrnili izvedbo dodatnih dokazov o okoliščini, ki niti ni bila sporna in ki je bila pri odločitvi upoštevana.

Delavcem v državnih organih, ki so vojaške osebe, je do novele ZObr iz l. 2002 bilo mogoče izreči le enega od predpisanih disciplinskih ukrepov po ZDDO oz. ZObr. Kumulacija po obeh zakonih, tako po ZDDO (javni opomin, denarna kazen, prenehanje delovnega razmerja) kot po ZObr (odvzem čina, razporeditev na nižjo dolžnost), ni bila mogoča.