100. člen ZObr

Prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv skladno s predpisi o javnih uslužbencih je izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po ZObr, tako da se tožnik, ki je imenovan v naziv vojaškega uslužbenca XII. razreda (naziv pete stopnje), šteje za višjega upravnega delavca, za te delavce pa ne velja določba Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, ki določa, da delavec ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel.

Tožnikov zahtevek za izplačilo dodatka k plači ni pravne podlage, saj tožniku plačilo za dodatno odrejeno delo ni bilo določeno niti ni v sodnem postopku zahteval priznanja dodatka k plači, ampak je zgolj zahteval plačilo tega dodatka za nazaj v obliki neposrednega uveljavljanja denarne terjatve.

Če delavec spremeni tožbo tako, da tožbeni zahtevek razširi na odločbo delodajalca o zavrnitvi njegovega ugovora (ker je delodajalec o tem ugovoru odločil šele po vložitvi tožbe), mora sodišče obravnavati zadevo po vsebini, kljub temu, da je bila tožba razširjena po izteku roka za uveljavljanje sodnega varstva in tožbe ne sme zavreči kot prepozne.

Spor o določitvi osnovne plače, izražene v količniku, ne sodi med spore o denarnih terjatvah, za katere je tudi za zaposlene v vojski predvideno neposredno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Iz tega razloga je tožnikova tožba z zahtevkom za plačilo razlike v plači glede na višji količnik, vložena neposredno na sodišče, nedopustna, saj bi moral predhodno zahtevati odpravo kršitve od delodajalca po 100.a čl. ZObr.