3. člen ZPPOLS

Obveznost Skalda Republike Slovenije za razvoj skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikoma je nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS; od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije. Upravičenci - tožniki so imeli v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, ki je niso izpolnili, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. Tožniki uveljavljanega povračila škode nisi utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravdnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe oz. spornega prvostopnega sklepa o prodaji deleža SRD v druži (torej tistega deleža, ki ga je SRD obdržal še po prodaji dela poslovnega deleža tožnikom), zato so neutemeljeni oz. za odločitev niso relevantni tožbeni ugovori, v smislu katerih je Pogodba o prenosu oz. odkupu poslovnega deleža goljufiva, da so bile z njo kršene človekove pravice in da je bil zastopnik tožnikov pri podpisu zaveden oz. da so mu celo grozili. Veljavnost predmetne pogodbe bi lahko tožniki izpodbijali samo v civilnem sodnem postopku pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem. Predkupna pravica tožnikov prodaje lastniškega deleža SRD-u ne preprečuje; morebitno predkupno pravico lahko tožniki uveljavljajo v procesu predmetne prodaje poslovnega deleža SRD.

Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje. Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek