1. člen ZPPOLS

Uporaba izraza "razveljavitev" namesto "odprava" odločbe, izdane v postopku revizije po določbah ZLPP ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne relativna, ker ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zakonska podlaga za postopek revizije pri podjetjih, ki so "svoj" družbeni kapital prenesle s pogodbo na Sklad RS za razvoj pred uveljavitvijo ZLPP, ni ZLPP ampak samo 25.b člen ZPPOLS. Zato revizijski organ takšnemu podjetju ni upravičen izdati odločbe iz drugega odstavka 48.b člena ZLPP.

S sklepom o privatizaciji način privatizacije pravne osebe na način notranjega odkupa ni bil določen, zato upravičenci iz 12. člena ZPPOLS ne morejo v pravdi zahtevati od Slovenske razvojne družbe d.d..Sklenitve pogodbe o odkupu poslovnih deležev pravne osebe v okviru privatizacije na način notranjega odkupa.

Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje. Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek

ZOR v prvem odstavku 109. člena določa, da se na ničnost lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba. Imeti mora torej pravni interes za to, da se ničnost nekega pravnega posla ugotovi v pravdi, to je po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo v smislu določil 187. člena ZPP. Brez sodne ugotovitve mora biti pravni položaj tožnika ogrožen, ali pa mu preti škoda. V obravnavanem primeru za tako situacijo očitno ne gre, saj so tožniki kot bivši zaposleni pravnega prednika prve tožene stranke do lastninjenja upravičeni v skladu z določili členov 1, 12 in 16 Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, seveda v tam določenih rokih, ne glede na sporno pogodbo. Čeprav tožniki v pritožbi sicer zatrjujejo (drugače kot v sami tožbi), da je lastninjenje za njih drugotnega pomena, pa edino to v konkretnem primeru lahko predstavlja njihov pravni interes za tožbo. Iz prej pojasnjenega sledi, da ta njihova pravica ni ogrožena, zato pa tudi njihov interes v smislu 109. člena ZOR za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 12. 1992 o prenosu družbenega kapitala ni podan. Odločitev o zavrnitvi primar