356. člen ZKP

Sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu izreklo obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga bremeni obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilne sodbe, temveč samo v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. Na podlagi vseh okoliščin po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče na ravni prepričanja, potrebnega za obsodilno sodbo, zaključiti, da se je obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil z namenom zaničevanja oziroma da je zlorabil ustavno pravico do svobode izražanja, ampak je s svojim ravnanjem predvsem zasledoval varstvo upravičenih koristi.

V primeru, ko sodišče obtožencu izreče obsodilno sodbo za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe v manjšem obsegu oziroma za manjšo kriminalno količino, kot ga je bremenila obtožba, ne izreče glede preostanka oprostilno sodbo, temveč le v obrazložitvi sodbe navede razloge za svojo odločitev. O navedenem je bilo že večkrat zavzeto tudi stališče v sodni praksi, in sicer da se za posamezna ravnanja, ki niso dokazana, iz opisa očitanega kaznivega dejanja takšna ravnanja izpustijo, nikakor pa se v tem primeru, poleg obsodilne sodbe, ne izreče še oprostilna sodba.

Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o šestih kaznivih dejanjih ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, čeprav je bil obtožni predlog zoper obdolženko vložen zaradi osmih kaznivih dejanj ponarejanja listin po navedeni določbi kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek, da je obdolženka spremenila cenitveni poročili z dne 15. 11. 2010, saj ji tosmernih izvršitvenih ravnanj v smislu kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni bilo mogoče očitati. Pritožniki takšno odločitev utemeljeno grajajo, saj mora sodišče o predmetu obtožbe odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo.

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben. Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve