326. člen KZ

Kaznivo dejanje po 326. čl. KZ opredeljuje kršitev varnosti cestnega prometa v avtomobilskem prometu, če je ogroženo življenje ljudi, ki se prevažajo v avtobusu. Ker pa je voznik avtobusa trčil v oškodovanko, ki je prečkala vozišče, in utrpela hudo telesno poškodbo, iz opisa pa ne izhaja, da bi bila ob tem podana nevarnost za potnike, je treba takšno ravnanje presojati po 325. členu KZ.

Obd. očitano kaznivo dejanje je mogoče storiti le z kršitvijo predpisov o varnosti železniškega prometa. Takšen predpis je državni tožilec navedel, naloga sodišča pa je na podlagi veljavnih predpisov ugotoviti, ali velja tudi za drezine in ne le za lokomotive kot izhaja iz njegove vsebine. Ker obstaja možnost, mora, če navedeni predpis velja tudi za drezine, preveriti tudi, ali je vozilo v katerega je obd. s svojim zadel, stalo ali ne in ugotoviti ali morebitni premik tega vozila sploh vpliva na morebitno kazensko odgovornost obd.

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako obdolženi kot tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je torej podana konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera izmed obeh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v kazenskopravnem smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej presoditi, v kolikšni meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega ravnanja predstavljala izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil ta dogodek predvidljiv glede na konkretne okoliščine predmetne prometne situacije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je oškodovanka zavrla nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez nakazovanja spremembe smeri vožnje in to tudi prepričljivo obrazložilo (1. odstavek na 13. strani sodbe). Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker se je torej oškodovankino ravnanje pokazalo za nepredvidljivo in zato neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni negacijo kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca. Obdolženčevo ravnanje je sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico, vendar pa ta za obstoj malo

Nikakršnega dvoma ni o tem, da je do hude telesne poškodbe oškodovanke M.P. prišlo dne 19.05.2001 med vožnjo z avtobusom, ki ga je upravljal prav osumljeni R.C.. Temu naj bi botrovala prehitra vožnja osumljenca, kljub temu, da naj bi vedel, da se neposredno pred semaforiziranim križiščem C. ter U. in K. opravljajo gradbena dela, kar naj bi predstavljalo tudi oviro, ki naj bi jo osumljenec lahko pričakoval. Vse navedeno pa po oceni pritožbenega senata zadošča za utemeljen sum, potreben za uvedbo preiskave.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da so vse kršitve predpisov o varnosti železniškega prometa, ki so navedene v konkretnem opisu kaznivega dejanja po členu 326/I KZ, v vzročni zvezi z nastalo nesrečo, vendar vzročne zveze med kršitvijo posameznega predpisa in posledico ni obrazložilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.