143. člen KZ

S kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti je napadena svoboda gibanja, ki jo opredeljuje že Ustava Republike Slovenije v 19., 20. in 32. členu. Iz teh ustavnih določil izhaja, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. To kaznivo dejanje je trajajoče in sicer traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. Protipravnost dejanja je podana, če storilec nekoga zapre ali mu omeji prostost, ne da bi zato sploh imel pooblastilo, uradna oseba pa tedaj, ko zlorabi svoj položaj ali pravice. Motiv oziroma nagib je psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja: lahko je pozitiven ali negativen (na primer sovraštvo, maščevanje, ljubosumje itd.). Nagib oziroma motiv praviloma ni vključen v storilčev naklep in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja (razen pri motiviranih deliktih).

Izvršitveno dejanje protipravnega odvzema prostosti se lahko pojavi v več različnih oblikah. Storilec oškodovanca zapre tedaj, ko ga spravi v nek zaprt prostor, ima pa zaprtega tedaj, ko vzdržuje že obstoječe stanje odvzema prostosti. Prostost se vzame na drug način, lahko npr. z vklenitvijo, s privezanjem oškodovanca, odvzemom lestve osebi na visokem delu zgradbe, s hipnozo, narkozo in podobnim. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se obdolženec na zahtevo oškodovanke ni hotel odstraniti iz njenega avtomobila ter da ga je peljala na Primorsko zaradi njegovega psihičnega pritiska, vendar je zmotno ocenilo, da je obdolženčeva prisotnost v avtomobilu predstavljala oviro, zaradi katere ni mogla izstopiti iz avtomobila. Dejstvo je namreč, da je imela oškodovanka vsaj na svoji strani možnost izstopiti iz avtomobila, saj za to ni bilo objektivnih ovir. Obdolženec oškodovanke ni zaklenil v avtomobil in je tudi s fizično silo ni zadrževal v vozilu oziroma ji preprečeval, da bi vozilo zapustila.

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti.

Ker je sodišče oškodovanca, ki prebiva v tujini in je tuj državljan, pravilno vabilo, pa se je opravičil, in ker so se stranke izrecno strinjale z branjem zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, se je sodišče utemeljeno poslužilo izjeme po 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP in zapisnik prebralo.

Izvedenec, ki še ni bil zaslišan, ne more biti navzoč pri zaslišanju drugega izvedenca, lahko pa je navzoč pri izvedbi drugih dokazov. Drug izvedenec pomeni drugi izvedenec iste stroke, medtem ko glede izvedencev različnih strok ni ovire, da ne bi smeli biti navzoči pri zaslišanju drugih izvedencev.

Čeprav uporaba glagola "zagozditi" ni najbolj posrečeno uporabljena in bi ga bilo ustrezneje nadomestiti z glagolom blokirati (zapreti prehod), iz izreka kakor tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec s stolom pred vrati, na katerem je sedel, oškodovancu predstavljal oviro, zaradi katere ni mogel oditi iz kuhinje, takšno ravnanje pa ustreza zakonskemu besedilu, da je drugemu protipravno omejil svobodo gibanja.

Sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, po zakonu ni kaznivo dejanje, ker že iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja oziroma ker že iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost.

Zadrževanje oškodovanke kot tožilke v pisarni zaradi razčiščevanja nepravilnosti v podjetju lahko pomeni motiv za obravnavano ravnanje obeh obdolžencev, ne more pa pomeniti razloga, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da protipravnega stanja (omejitve svobode gibanja oškodovanki) ni bilo, ter da se obdolženca protipravnosti svojega ravnanja nista zavedala.

Ni podan pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje uporabilo ob storitvi kaznivega dejanja veljavne določbe Kazenskega zakonika.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija odločbo o kazni, ko navaja, da ga sodišče ne bi smelo obravnavati kot povratnika. Pritožnikove navedbe, da še nikoli ni bil kaznovan v zvezi s takšnimi ali podobnimi zadevami, niso utemeljene. Pritožnik je bil v času od leta 1972 pa do 1998, kot izhaja iz podatkov kazenske evidence pri Ministrstvu za pravosodje, kar enaindvajsetkrat kaznovan, od tega pa devetnajstkrat zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje kot so tatvina, velika tatvina, goljufija, odvzem motornega vozila, zatajitev in v enem primeru rop, kaznovan pa je bil še zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in ogrožanje javnega prometa. Glede na navedene podatke, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da gre pri obdolžencu za povratnika in ob upoštevanju te okoliščine pri določitvi posamičnih kazni in nato enotne kazni, določilo pravične posamične kazni in pravično enotno kazen zapora.

Za odločitev o majhnosti pomena kaznivega dejanja morata biti ugotovljena objektivni in subjektivni pogoj hkrati (kumulativno). Ker je varstvo osebne svobode ustavna kategorija (19.člen Ustave Republike Slovenije) objektivni pogoj za obstoj kaznivega dejanja majhnega pomena ni podan.