100. člen KZ

Neizpolnjevanje pogoja nekaznovanosti pomeni za delavce na obrambnem področju pravno posledico obsodbe iz prvega odstavka 99. člena KZ. Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanja izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. To velja tudi pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

V četrtem odstavku 99. člena KZ je določeno, da se za storilca sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Glede na to, da ZObr tega vprašanja ne ureja, je potrebno uporabiti navedeno splošno določbo KZ, na podlagi katere določb 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo teh določb ZObr (pred 13. 6. 2002).

Čeprav so v 88. členu ZObr opredeljeni pogoji za sklenitev in obstoj delovnega razmerja oseb, ki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju, imajo določbe o opredelitvi in pomenu predkaznovanosti istočasno vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe pete alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju navedenih določb KZ o pravnih posledicah obsodbe.

Določb 5. alineje tretjega odstavka in v zvezi s tem sedmega odstavka 88. člena ZObr ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila delavcu na obrambnem področju v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pravnomočno izrečena le denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin oziroma, če mu je bila kazen odpuščena.

Čeprav so v 88. členu ZObr opredeljeni pogoji za sklenitev in obstoj delovnega razmerja oseb, ki opravljajo poklicno delo na obrambnem področju, imajo določbe o opredelitvi in pomenu predkaznovanosti istočasno vse značilnosti pravnih posledic obsodbe iz 99. in 100. člena KZ. Zato je potrebno določbe 5. alineje tretjega odstavka in sedmega odstavka 88. člena ZObr razlagati ob hkratnem upoštevanju navedenih določb KZ o pravnih posledicah obsodbe.

Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva; gre le za okoliščino, ki daje v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju.

Prenehanja delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, oziroma zaradi obsodbe na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev predstavlja pravno posledico obsodbe. Ker glede pravne posledice obsodbe velja prepoved retroaktivne veljavnosti, prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi dejanja, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo ZObr-C, ni bilo zakonito.

Ne zadošča, če se vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo, sklicuje na vsebino zahteve, ki jo je zoper isto pravnomočno odločbo vložil drug upravičenec. Kaznivo dejanje posilstva je mogoče storiti tudi v sostorilstvu.

Z opisom, da sta obsojenca oškodovanko prisilila k spolnemu občevanju tako, da sta ji vsilila spolni odnos, čeprav se je temu upirala z odrivanjem z rokami in z nogami oziroma s kričanjem ter jokanjem, je v zadostni meri opredeljena prisila obsojencev kot znak kaznivega dejanja posilstva po 1. in 2. odstavku 100. člena KZ-77. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem poleg ustrezne obrazložitve navedlo še, zakaj izvedba teh dokazov ne bi mogla vplivati na sprejete zaključke glede odločilnih okoliščin, ni bila storjena kršitev 29. člena URS in 17. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič.

Prvostopenjsko sodišče je obtoženca oprostilo obtožbe, da naj bi poskušala prisiliti oškodovanko k spolnemu občevanju. V dvomu je ostalo glede njunega namena, vendar pa njunega ravnanja, to je vse uporabe sile proti oškodovanki, vključno z odpenjanjem hlač in da je šel eden od obdolžencev z roko oškodovanki za hlače, ni ocenjevalo v sklopu z drugimi dokazi zlasti z izpovedbo oškodovanke, ki ves čas trdi, da je prepričana, da jo hočeta posiliti, že na začetku dogajanja pa sta jo vprašala, "komu bo dala". Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je prišlo do razveljavitve sodbe.