128. člen ZS

Odločba pojasnjuje: - lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah, - kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.

Prvostopenjsko sodišče je kot odločilne okoliščine za zaključek, da parceli v celoti predstavljata funkcionalno zemljišče k stavbi upoštevalo njuno sedanjo in preteklo rabo in posest ter dejstvo, da sta obe parceli potrebni za redno rabo stavbe glede na naravo dela na sodiščih in število zaposlenih, za kar potrebujejo veliko parkirnih prostorov, intervencijske poti in svojo infrastrukturo.

Člen 128 ZS ne daje podlage za uveljavljanje lastninske pravice na poslovnih prostorih, ki jih uporabljajo drugi organi, ki izvajajo pravosodno funkcijo. Določbe ZS veljajo le za prostore sodišča, ne pa tudi za druge pravosodne organe. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 179/94, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne izhaja, da določbe ZS veljajo tudi za druge pravosodne organe.

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Ker zemljiškoknjižni predlog ne temelji na listini, predlagana vknjižba lastninske pravice ni dovoljena.

Zemljiškoknjižno sodišče je vezano na stanje v zemljiški knjigi, predlog in priloge, kakršni so obstajali v trenutku vložitve predloga za vpis v zemljiško knjigo. Kasnejše spremembe zemljiškoknjižnega stanja, dodatni podatki in navedbe, kot tudi naknadno priložene listine, se pri odločanju ne upoštevajo.

Ker gre v obravnavanem primeru za pridobitev lastninske pravice že na podlagi samega zakona - 128. čl. Zakona o sodiščih, vpis ni mogoč brez zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga ali brez pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj pravice.