55.a člen ZUstS

Spremenjeni ZBPP (ZBPP-C) ne predvideva več dodelitve BPP brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena v primeru ustavne pritožbe pri Ustavnem sodišču RS in za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami, če je zatrjevana kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zadeva, v zvezi s katero je tožnik želel vložiti ustavno pritožbo, se nanaša na odložitev izvršitve veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar glede na vsebino določbe 4. alineje drugega odstavka 55.a člena ZUstS pomeni, da ustavna pritožba praviloma ni dovoljena. Tožniku je tožena stranka pojasnila, zakaj v spornem primeru ni mogoče upoštevati izjeme iz tretjega odstavka 55.a člena ZustS. Tudi po presoji sodišča tožnikovo obširno utemeljevanje zatrjevanih ustavnih kršitev ni zadostilo pogoju iz prej navedene zakonske določbe ZUstS.

Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da določitev obveznega zastopanja samo po sebi ni v neskladju z Ustavo RS. Tožnik zato tudi po presoji sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena njegova zahteva za revizijo, ker ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

Prosilec za BPP v pravdni zadevi ni vložil izrednega pravnega sredstva, kar pomeni, da ni izčrpal vseh pravnih sredstev, poleg tega pa gre za spor majhne vrednosti, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev posebne BPP v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo, izdano v navedeni pravdni zadevi.

Tožeča stranka v pravdni zadevi ni izčrpala vseh pravnih sredstev, poleg tega pa gre tudi za spor majhne vrednosti, zato je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da za vložitev ustavne pritožbe ni izpolnjen objektivni pogoj iz petega odstavka 24. člena BPP.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izčrpno pojasnila, v zvezi s katero zadevo želi prosilka vložiti ustavno pritožbo in opisala tako vsebino kot potek pravdnega postopka, v katerem je prosilka uveljavljala plačilo odškodnine, s tem pa je v zadostni meri utemeljila trditev iz 17. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, da je ustavna pritožba dovoljena, saj ne gre za primer iz 55a. člena ZUstS. Po presoji sodišča ni (več) sporno niti izpolnjevanje določbe 52. člena istega zakona, tožena stranka pa, glede na določbo petega odstavka 24. člena ZBPP, ni bila dolžna izvesti nadaljnjega postopka preizkusa vsebinske utemeljenosti ustavne pritožbe.

Tožena stranka ni presodila pogoja iz 55a. člena ZUstS, ki se nanaša na dovoljenost ustavne pritožbe, nepravilno pa je presodila tudi izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka 52. člena istega zakona, po katerem se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Tožena stranka je štetje roka oprla na določbe, ki se nanašajo na tek roka med sodnimi počitnicami (83. člen ZS). Vendar pa določbe ZS veljajo za vsa sodišča v Sloveniji, razen za Ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS).

Predlog tožeče stranke, upoštevaje vrednost spora (94,00 EUR) ne izpolnjuje pogoja za uvedbo ustavne presoje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.