17. člen ZN

Če po tožeči stranki (Notarski zbornici Slovenije) zahtevana začasna odredba (da se Notarski zbornici Slovenije prepove določitev in objava datuma nastopa poslovanja prizadete stranke kot notarja v Uradnem listu RS, kar velja do pravnomočne odločitve sodišča v obravnavani upravni zadevi imenovanja notarja), ne bi bila sprejeta, bi prišlo do položaja v obdobju do pravnomočne odločitve sodišča, ko bi morala tožeča stranka izpolniti zakonsko obveznost po 17. členu ZN, to je določiti in objaviti datum nastopa poslovanja prizadete stranke kot notarja v Uradnem listu RS, ker je že prejela kopijo zapisnika o njegovi prisegi, pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke o imenovanju prizadete stranke pa do takrat sploh ne bi bila znana in ne bi bila pravnomočno potrjena ali izpodbita oziroma odločba odpravljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja okoliščine, ki kažejo na priprave prizadete stranke, da prične opravljati notarsko dejavnost in poslovanje, ne pa okoliščin, ki bi kazale na opravljanje notarske dejavnosti, katere prepoved zahteva.

Sodišče prve stopnje ni vezano na pravno kvalifikacijo zahteve za izdajo začasne odredbe (1. odstavek 69. člena ZUS). S tem, ko je upoštevalo navedbe tožeče stranke, ki izhajajo iz njene zahteve za izdajo začasne odredbe ter ugotovilo obstoj oziroma izpolnitev pogojev, ki jih terja 2. odstavek 69. člena ZUS, je zakonito in pravilno izdalo predlagano začasno odredbo.

Po ureditvi v Zakonu o notariatu je tožeča stranka edina pristojna, da določi in objavi dan nastopa pričetka poslovanja notarja, zato ne izkazuje za potrebno, da se z začasno odredbo imenovanemu notarju prepove opravljanje dejavnosti. Začasna odredba se ne more nanašati na razmerja, ki bodo šele nastala s posebnim aktom.