104. člen ZSDU

Predlagatelji v predmetnem kolektivnem sporu izpodbijajo zakonitost odpoklica članov sveta zavoda in zakonitost izvedbe volitev novih predstavnikov v svet zavoda ter razveljavitev v tej zvezi sprejetih sklepov. Predmetni spor je potrebno obravnavati kot kolektivni spor po členu 6 d ZDSS-1, ki določa, da spadajo med kolektivne delovne spore tudi spori o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ki jih v nadaljevanju obravnava tudi 52. člen ZDSS-1. V obravnavni zadevi gre za spor v zvezi z volitvami članov Sveta delavcev, torej za spor o sodelovanju delavcev pri upravljanju (52. člen ZDSS-1). Posebnih določb o udeležencih pri tovrstnih sporih ZDSS-1 nima, zato veljajo splošne določbe 45. člena ZDSS-1. Nasprotni udeleženec je oseba, organ ali združenje, proti kateremu je predlog vložen. V volilnih zadevah po ZSDU je to volilna komisija. V konkretnem kolektivnem delovnem sporu je pasivno legitimirana volilna komisija, medtem ko svet zavoda in srednja poklicna šola v tem kolektivnem delovnem sporu zaradi razveljavitev volitev ne moreta biti nosilec pravic in obveznosti, zato je potrebno predlog zoper svet zavoda in srednjo poklicno šolo zavrniti. Iz določbe 53. člena ZSDU iz

VS RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da v primer, če svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oz. k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni bila nezakonita. ZDR v zvezi s tem v 97. členu zahteva le obvestilo in posvetovanje s sindikatom. Zavrnitev soglasja, ki ga ZSDU za take primere predvideva (1. odst. 96. člena v zvezi s 7. alinejo 89. člena), v skladu s 3. odst. 96. člena ZSDU nima učinka na pravilnost in zakonitost odločitve delodajalca (iz pete do osme alinee prvega odstavka 89. člena ter prve in druge alinee 93. člena ZSDU), če predlog o zmanjšanju števila delavcev vsebuje predlog programa razreševanja presežnih delavcev po predpisih o delovnih razmerjih, ali če so razlogi za odločitev o zmanjšanju števila delavcev utemeljeni. V konkretnem primeru utemeljenih razlogov za zavrnitev soglasja ni bilo, zato arbitražni postopek ne vpliva na zakonitost odpovedi tožnici.

Spor ima naravo spora iz področja sodelovanja delavcev pri upravljanju in vsa obeležja kolektivnega delovnega spora. Za odločanje o takšnem sporu je po ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. V zvezi s spori, kjer je predvidena pristojnost arbitraže in je predmet arbitraže delovni spor, je pristojno delovno sodišče tudi v skladu z 48. členom ZArbit. Tudi 101. člena ZS je treba tolmačiti v tej povezavi – torej tako, da je o predlogih za izdajo začasne odredbe pred začetkom spora, v katerem je dogovorjena arbitražna pristojnost, katere predmet je (kolektivni) delovni spor oziroma ima obeležja takšnega spora, pristojno odločati delovno sodišče prve stopnje, ki ima tudi sicer položaj okrožnega sodišča (98. člen ZS).

ZSDU v prvem odstavku 99. člena določa, da spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža. Navedeni člen predpisuje reševanje spora v arbitražnem postopku. Ta nikoli ne more biti neuspešen in se vedno konča z odločbo arbitra (tudi če stranki z njo ne soglašata). Odločitev arbitra (oz. arbitražnega sveta) je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku, kar določa drugi odstavek 104. člena ZSDU. Za presojo dopustnosti sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu je pomemben predvsem predmet spora. V konkretnem primeru delodajalec uveljavlja zahtevke v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, in sicer zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepov zbora delavcev in volilne komisije ter razveljavitev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev. Z izjemo spora o razveljavitvi volitev članov sveta delavcev, v katerem je pasivno legitimirana volilna komisija, veljavni zakon s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju za odločanje o drugih postavljenih zahtevkih ne predvideva sodnega varstva. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem ZSDU (na katerega se predlagatelj v tožbi s

Toženec je tudi kot član in predsednik sveta delavcev še vedno delavec tožeče stranke (13. člen ZSDU). Ne kot predsednik sveta delavcev in ne kot delavec ni imel pooblastila za naročanje knjig za račun tožeče stranke. Za svoje ravnanje je zato lahko odgovoren le kot delavec tožeče stranke na podlagi 182. člena ZDR.

Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za rešitev spora, ko je postopek sprožila skupina delavcev ter se spor nanaša na statusna vprašanja, delavci pa se čutijo prizadete pri uveljavljanju pravice do sodelovanja pri upravljanju. V obravnavanem primeru se zadeva ne nanaša na spor iz 4. in 6. člena ZDSS, pa tudi ZSDU ne določa sodnega varstva za spor, ki so ga sprožili delavci.