36. člen ZOdv

Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave. Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.

Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.

Ker odvetnik, ki je v obravnavani zadevi vložil revizijo, ni predložil pooblastila tožeče stranke za njeno vložitev, je Vrhovno sodišče njegovo revizijo na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo in odvetnika ni pozivalo k predložitvi pooblastila.

Ker je storitev opravil odvetnik, račun pa izstavila družba (torej druga oseba), je sporno vprašanje, ali je tožeča stranka glede terjatve po računu pravna naslednica odvetnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka univerzalnega pravnega nasledstva ni izkazala. Zakon o odvetništvu nima določbe o tem, da je odvetniška družba, v kateri je družbenik odvetnik, ki je bil pred ustanovitvijo družbe samostojni odvetnik, univerzalni pravni naslednik takega odvetnika. Po 36. členu ZOdv se za ustanovitev in poslovanje odvetniških družb uporabljajo predpisi o gospodarskih družbah, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) se lahko gospodarske družbe ustanovijo na več načinov, najbolj običajen je, da se gospodarska družba ustanovi na novo (in ni v razmerju univerzalnega pravnega nasledstva do ustanoviteljev), lahko pa gre za združitev, delitev ali za preoblikovanje. ZGD pri slednjih določa univerzalno pravno nasledstvo. Da je šlo za tak način ustanovitve, katerega pravna posledica je univerzalno pravno nasledstvo, bi morala tožeča stranka dokazati.

Odločilno za presojo, ali tožnik izpolnjuje pogoje 3.a točke tega javnega razpisa, je vprašanje, ali se tožnik ukvarja z gospodarsko dejavnostjo skladno z veljavnim zakonom, ki ureja gospodarske družbe, torej ZGD. Odvetništvo je urejeno s posebnim predpisom - Zodv. Iz določb ZOdv izhaja, da je odvetništvo svoboden poklic in da je dejavnost odvetniške družbe omejena na opravljanje odvetniškega poklica, ker odvetniki opravljajo svoj poklic v skladu z določbami ZOdv, ne pa v skladu z ZGD, kar se nanaša tako na odvetnika kot posameznika kot za odvetniško družbo, zato sodišče tožbene razloge glede neenakopravnega obravnavanja odvetnika glede na odvetniško družbo kot neutemeljene zavrača, saj tudi za odvetniško družbo veljajo določbe ZOdv.

Odvetnik ni podjetnik iz 7. odst. 1. člena ZGD. Zato tudi ne more imeti položaja samostojnega podjetnika posameznika iz 2. točke 1. odst. 481. člena ZPP.