10. člen ZRSin

Določbe 6., 8., 9. in 10. člena ZRSin je potrebno razlagati skupaj, kar pomeni, da mora sindikat, ne glede na povezavo s konfederacijo, izkazati minimalno članstvo med delavci: 10 %, če je združen v reprezentativno konfederacijo, ali 15 %, če deluje samostojno. Ustavno zagotovljena sindikalna svoboda (76. člen Ustave RS) varuje pravico do ustanavljanja in delovanja sindikatov, ne pa nepogojne reprezentativnosti na vseh ravneh. Kvantitativni kriteriji za priznanje posebnega statusa so legitimen, primeren in nujen instrument za zagotovitev, da tisti, ki zavezujoče zastopajo vse delavce na določeni ravni, uživajo zadostno podporo prav tam. Reprezentativnost je status s posebnimi učinki - omogoča podpisovanje kolektivnih pogodb, sodelovanje v organih soodločanja, predlaganje predstavnikov delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju ipd. (7. člen ZRSin). Zato je povsem razumno, da je zahtevana minimalna raven dejanske podpore med delavci (10 % ali 15 %), saj se s tem preprečuje, da bi o pravicah vseh delavcev v organizaciji odločali sindikati z zanemarljivim številom članov.

Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1). Iz ZR

Če se reprezentativnost sindikata določi z odločbo na podlagi dokazil o izpolnjevanju določenih pogojev, ki jih mora sindikat izpolnjevati, da se mu prizna lastnost/kvaliteta reprezentativnosti, je mogoče zastopati stališče, da je v primeru, ko sindikat za reprezentativnost zahtevanih pogojev več ne izpolnjuje, lastnost reprezentativnosti z odločbo mogoče tudi odvzeti.

Priznanje reprezentativnosti sindikata pri delodajalcu v predpisih ni pogojevano s tem, da bi mu morala biti na višji ravni reprezentativnost priznana prav za dejavnost, ki jo MNZ opravlja (oziroma ima vpisano v register) kot glavno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je dejavnost javnega reda in varnosti glavna dejavnost delodajalčevega organa v sestavi, zato ne more biti ovira za priznanje reprezentativnosti sindikata pri delodajalcu.

Tožena stranka ni dokazala, da je novo ustanovljeni sindikat reprezentativni sindikat, pa tudi ne, da je s toženo stranko sklenil kakršenkoli dogovor ali pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo, zato tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo v sindikatu ni utemeljen.

Sodna praksa ne pritrjuje mnenju nasprotnega udeleženca, da mora sindikat pri delodajalcu za pridobitev reprezentativnosti izpolnjevati pogoj 15 % članstva zaposlenih, če zveza oziroma konfederacija, v katero je sindikat včlanjen, nima reprezentativnosti za dejavnost, ki jo kot glavno opravlja delodajalec. Takega pogoja ZRSin ne določa.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj. ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.

Pojem reprezentativnosti sindikata je vedno povezan z vprašanjem, koga ali kaj predstavlja. Sindikat, ki izpolnjuje zakonske pogoje za reprezentativnost, je reprezentativen z vsemi pravicami, ki se na to dejstvo vežejo. Razlika je le v nivoju, za katerega je priznana reprezentativnost. Vse zveze in konfederacije sindikatov, ki so določene kot reprezentativne z odločbo ministrstva, so reprezentativne za območje države in uresničujejo svoje pristojnosti na enak način. Upoštevaje strukturiranost ZRSin, pristojnosti reprezentativnih konfederacij in zvez, nenazadnje pa tudi to, da mora biti odločba o reprezentativnosti jasna in ob enakih pogojih za vse konfederacije in zveze sindikatov v bistvenem enaka, bi morala nasprotna udeleženka ob ugotovitvi, da izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZRSin, predlagateljici izdati odločbo o njeni reprezentativnosti za območje države v dejavnostih, panogah in poklicih tistih vanjo združenih sindikatov, v katere je včlanjenih najmanj 10% delavcev iz posamezne dejavnosti, panoge ali poklica. Sindikat ima reprezentativnost na določenih področjih in nivojih, če deluje v zvezi oziroma konfederaciji, kateri je bila izdana odločba o reprezentativnos

Zvezi ali konfederaciji sindikatov se prizna reprezentativnost za območje države za določene dejavnosti ali poklice z odločbo pristojnega ministra. To pomeni, da za dejavnosti in poklice, za katere ji reprezentativnost ni priznana, ni reprezentativna. Posledično pa tudi sindikatom, ki so člani te zveze ali konfederacije zgolj zaradi članstva samega ni mogoče priznati reprezentativnosti za tako dejavnost ali poklic. Nasprotna udeleženka je predlagateljici z izpodbijanima odločbama zakonito priznala lastnost reprezentativnosti v posameznih dejavnostih (obramba; kovanje, stiskanje, vtiskovanje in valjanje kovin, prašna metalurgija) oziroma poklicih (vodstveni poklici v vzgoji in izobraževanju; avdiologi in govorni terapevti / avdiologinje in govorne terapevtke) in ne na ravni države kar za vse dejavnosti, panoge oziroma poklice, kot to uveljavlja predlagateljica. Sindikatom, ki so člani predlagateljice, zgolj zaradi tega članstva, ni mogoče priznati reprezentativnosti za dejavnost, panogo ali poklic, za katere predlagateljici reprezentativnost ni priznana. Pri tem pa predlagateljica v tem sporu niti ni trdila, da bi vanjo včlanjeni sindikati sami izpolnjevali pogoje za prido

Zvezi ali konfederaciji sindikatov se prizna reprezentativnost za območje države za določene dejavnosti ali poklice z odločbo pristojnega ministra. To pomeni, da za dejavnosti in poklice, za katere ji reprezentativnost ni priznana, ni reprezentativna in zato tudi sindikatom, ki so člani te zveze ali konfederacije zaradi članstva samega ni mogoče priznati reprezentativnosti za tako dejavnost ali poklic.

Spor v zvezi s hrambo statuta sindikata ni individualni, niti kolektivni delovni spor, temveč upravni spor. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno upravno sodišče.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se za sindikate po 1. odstavku 9. člena ZRSin šteje, da imajo reprezentativnost, brez upoštevanja z zakonom določenega minimalnega števila članov. ZRSin v 6. členu določa pogoje in merila za določitev reprezentativnosti sindikatov. Med pogoji, ki jih mora izpolnjevati reprezentativen sindikat, je tudi določeno število članov, ki jih določa zakon. V 8. členu ZRSin je določeno, da se ob pogojih iz 6. člena kot reprezentativne določijo zveze ali konfederacije sindikatov za območje države, v katere se povezujejo sindikati iz različnih panog, dejavnosti ali poklicev in v katere je včlanjenih najmanj 10 % delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica. Za pridobitev reprezentativnosti sindikatov, včlanjenih v konfederacijo, se torej ob pogojih navedenega člena zahteva tudi minimalno število, to je najmanj 10 % včlanjenih delavcev. Poleg tega je v 1. odstavku 9. člena ZRSin določeno, da so na posameznih področjih in ravneh delovanja sindikatov (v panogi, dejavnosti, poklicu, občini ali širši lokalni skupnosti) reprezentativni tisti sindikati, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. To pomeni,