41.a člen ZSV

Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

Zahteva iz javnega razpisa, da bo moral koncesionar zagotoviti opravljanje koncesije najmanj v obsegu 50 % standardne storitve, se nanaša na obe vrsti koncesije (pod A - za opravljanje storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše za 103 mesta in pod B - za opravljanje storitve dnevnega varstva starejših - za 10 mest), zato je pravilna ugotovitev, da ponudba tožnika ni skladna z določbami javnega razpisa. Sodišče pritrjuje tudi navedbi tožene stranke, da bi bila pri namestitvi v nadstandarden zavod odločilna finančna sposobnost posameznika, ne glede na njegove potrebe in zdravstveno stanje, kar ni skladno z izvajanjem javne službe, katere mrežo zagotavlja država, in s tem z določbami ZSV (2. člen).